Znotraj vsakega od nas, ne glede na starost ali spol, prebiva notranji otrok. To je ta naš svetel, radosten, direkten, nežen in ljubeč aspekt. Svojega notranjega otroka lahko vidimo kot najbolj prvobitni del nas, saj je varuh našega zaklada izkušenj, spominov in vseh informacij o nas.
Bolečina, žalost, jeza, frustracije, ki jih nosimo v srcu, kažejo na rane, ki jih nosi notranji otrok. Te rane in bolečina se oblikujejo najprej v miselne strukture, ki sčasoma postanejo naši podzavesti vedenjski vzorci, le-ti pa močno krojijo našo osebnost.
Se kdaj vprašamo zakaj se v določenih situacijah odzovemo ravno tako kot naši starši, čeprav sami prav te reakcije pri njih nikakor nismo marali?
To se zgodi zato, ker je ta vzorec globoko zakoreninjen v našo podzavest, ki jo »upravlja« naš notranji otrok. Zato svetujem, da se kar čimprej zavestno ponovno zbližamo z njim, da bomo lahko učinkovito preobrazili vzorce, ki ne služijo več za naše najvišje dobro.
Notranji otrok je čuvaj vrat do naše podzavesti, saj beleži prav vse, kar se nam v življenju zgodi.
Ko v sebi nosimo nezaceljene rane, ki največkrat izvirajo iz ranega otroštva, se lahko le te manifestirajo v našem življenju kot: osamljenost, jeza, neizpopolnjujoča razmerja, težave z denarjem, zavist, razni strahovi, občutek praznine itd. V nekaterih primerih te neozdravljene rane lahko prerastejo celo v bolezen.
Te rane lahko izhajajo iz ločitve naših staršev, raznih zlorab, lahko pa so seveda veliko subtilnejše. Zelo verjetno je, da tudi naši starši nosijo v sebi ranjenega in pozabljenega notranjega otroka in zato morda niso bili najbolj spretni pri izražanju naklonjenosti do nas. Ne govorim o tem, da nas starši nimajo ali niso imeli radi – bog ne daj! Morda pa se spomnite situacije, ko vam je bilo rečeno, da je življenje težko, da denar ne zraste na drevesu, da omenim le dva od mnogih primerov.
To so vraže, ki zagotovo ravno ne pripomorejo k življenju polnemu radosti, ljubezni in harmonije, jih pa kot otroci, kaj hitro prevzamemo kot resnico in jih nato tudi živimo. Ko odrastemo, v nas še vedno prebiva ta ranjeni notranji otrok, poln bolečih čustev ter škodljivih vzorcev in si želi naše naklonjenosti in ljubezni. Večinoma se teh »skritih stvari« sami niti ne zavedamo.
Ko se v nas sproži neprijeten občutek ali čustvo, ponavadi odreagiramo tako, da:
– pustimo, da nas čustvo popolnoma prevzame in reagiramo iz tega čustvenega stanja (npr.jeza). Razum se v tem stanju hitro zamegli.
– odrivamo stran ali pa požiramo ta čustva, da jih ne bi čutili.
V starodavni (a brezčasni) havajski tradiciji, notranjega otroka poimenujejo Unihipili.
Ta neprijetna čustva izvirajo iz našega notranjega otroka, ki želi naše pozornosti. Že od malega se naučimo, katera so čustva, ki so neprijetna, slaba in jih ni dobro čutiti, kot na primer sram, bolečina, strah in mnogi drugi. In prav iz tega lahko izvirajo odvisnosti:
»Dokler sem pijan, ne čutim bolečine« ali »ko sem zadet, sem lahko bolj jaz, se ne počutim nevrednega in ne dvomim vase«. A vsi vemo, da odvisnost ni rešitev. Dokler se ne soočimo z notranjimi ranami, se naš notranji otrok ne počuti ljubljenega, ker ne dobi potrebne pozornosti.
In posledica tega je, da nas notranji otrok prične sabotirati praktično v vsem, česar se lotimo. Še najbolj pa se to nanaša na duhovno rast. Ali ste že kdaj imeli občutek, da se okoli neke težave v vas prav nič ne premakne, se vrtite v krogih, čeprav se tako zelo trudite? Ste se kdaj trdno odločili za spremembo, a se je vse čez nekaj časa vrnilo v stare tirnice?
Zelo možno je, da so to znaki sabotaže notranjega otroka. Verjetno je nekako jezen, ker niste vložili praktično nič časa vanj, a želite duhovno napredovati.
Vaš notranji otrok je trdno odločen in vam sporoča: »Najprej jaz!«
Ker ne dobi vaše pozornosti, lahko začne povzročati cel kaos – prav tako kot majhni otroci.
A vse to le zato, ker si želi vaše naklonjenosti.
Ko se pričnemo ljubeče povezovati, poslušati in graditi negovalen odnos s tem našim izredno pomembnim aspektom našega jaza, lahko preobrazimo naše življenje v veliko bolj harmonično, svetlo in radostno izkušnjo. Ni mišljeno, da se v življenju soočamo le s težavami in trpljenjem. Dovolimo končno, da stare rane, vzorci in čustva končno pridejo na površje in nato preidejo v globoko zdravljenje – preobrazimo jih enkrat za vselej.
Načinov, kako se ponovno povežemo z notranjim otrokom je seveda več. Sprva morda ni lahko in se nam takšen pogled in zaznava morda zdi zelo abstraktna. A verjemite, vredno je poskusiti in biti vztrajen. Tudi če se vaš notranji otrok skriva, je plašen ali trmast, namenite mu le še več ljubezni, slej ko prej se vam bo približal. Objemite ga in mu povejte, kako radi ga imate. Morda se mu opravičite za vsa ta leta, ko je bil osamljen. Igrajte se z njim. Zdaj je povsem nas vas, da pridobite njegovo pozornost, se ponovno ljubeče združite in zaplešete skupaj s svojim notranjim otrokom skozi življenje.
