Lahko nekaj razumsko sprejmemo, medtem ko se naše telo s tem še vedno ni zares pomirilo. Lahko si rečemo, da je določeno obdobje že za nami, da smo nekomu odpustili, da se ne bomo več obremenjevali ali da nima smisla razmišljati o preteklosti. Na zunaj lahko delujemo popolnoma normalno, znotraj pa ostane nekaj, kar še vedno nosimo s seboj.
Včasih se to pokaže kot nemir, napetost, težave s spanjem ali občutek, da smo ves čas nekoliko na preži. Drugič niti ne znamo povedati, kaj je narobe. Samo čutimo, da nismo povsem sproščeni.
Telo nima spomina na enak način kot naši možgani, vendar pa lahko dolgotrajne izkušnje, stres in čustvena stanja vplivajo na živčni sistem, mišično napetost, spanje, vedenje in način, kako se odzivamo na nove situacije. Zato se lahko nekaj, kar smo doživeli pred leti, še vedno odraža v tem, kako se danes počutimo in odzivamo.
Včasih gremo naprej, še preden zares predelamo, kar se je zgodilo
Imamo neverjetno sposobnost, da nadaljujemo življenje tudi po težkih izkušnjah.
Ko se zgodi nekaj neprijetnega ali težkega, pogosto nimamo druge možnosti, kot da gremo naprej. Poskrbeti moramo za otroke, službo, družino in vsakodnevne obveznosti. Ni časa, da bi se ustavili in se vprašali, kaj se v resnici dogaja z nami.
Tako lahko žalost potisnemo na stran, jezo zadržimo v sebi, razočaranje racionaliziramo in strah prekrijemo z mislijo, da moramo biti močni.
Takrat se lahko zdi, da smo stvar rešili, toda potlačiti čustvo ni isto kot ga predelati.
Predelava pomeni, da lahko izkušnjo sčasoma vključimo v svojo življenjsko zgodbo, jo razumemo in ji dovolimo, da postane del preteklosti. Gre za to, da pred izkušnjo, ki smo jo doživeli ne bežimo in da nam ni več treba porabljati toliko energije za zanikanje.
Telo pogosto pokaže, da smo pod pritiskom, še preden to opazimo sami
Ramena so nenehno napeta, čeljust stiskamo, ne da bi se tega zavedali, dih postane plitvejši, težje se sprostimo. Zvečer smo utrujeni, vendar ne moremo umiriti misli, zjutraj pa se zbudimo, kot da se telo čez noč ni zares spočilo.
Povezava med psihičnim stresom in telesnimi odzivi je dobro raziskana. Ko smo dlje časa v stanju napetosti, se spreminja delovanje avtonomnega živčnega sistema, kar lahko vpliva na številne telesne procese.
Čustva, ki jih ne izrazimo, lahko še vedno vplivajo na naše počutje
Veliko ljudi je bilo vzgojenih tako, da so se naučili skrivati neprijetna čustva.
Ne joči, ne jezi se, ne kompliciraj, bodi močan, pozabi, pojdi naprej, fantje ne jokajo itd….
Takšna sporočila lahko človeku pomagajo preživeti določene situacije, vendar dolgoročno ni nujno dobro, če postanejo njegov edini način soočanja z življenjem.
Jeza je lahko informacija, da je bila prestopljena neka meja. Žalost lahko kaže, da smo nekaj izgubili. Strah nas lahko opozarja, da se ne počutimo varno. Razočaranje nam lahko pokaže, da se je nekaj pomembnega za nas izkazalo drugače, kot smo pričakovali.
Čustvo samo po sebi ni problem. Težava se lahko pojavi takrat, ko ga moramo nenehno potiskati stran, ker si ne dovolimo občutiti tega, kar se dogaja v nas. Težava pa nastane tudi, ko ne znamo sprocesirati določeno čutsvo, ga prizemljiti in iti naprej.
Zakaj se lahko po določenih dogodkih odzovemo močneje, kot bi pričakovali?
Ste se kdaj vprašali, zakaj vas neka popolnoma običajna situacija nenadoma zelo vznemiri?
Nekdo izreče stavek, ki se drugim zdi nepomemben, vi pa ga doživite zelo osebno. Nekdo se ne oglasi na telefon in takoj začutite tesnobo. Nekdo vas kritizira in reakcija v vas je veliko močnejša, kot bi pričakovali.
Če smo bili v preteklosti pogosto zavrnjeni, lahko današnja zavrnitev sproži veliko močnejši notranji odziv. Če smo morali nekoč ves čas ugibati, kakšne volje je nekdo, lahko postanemo zelo občutljivi na spremembe razpoloženja drugih. Če smo se morali vedno prilagajati, nam lahko postavljanje meja tudi danes povzroča težave.
Telo in živčni sistem se namreč učita iz izkušenj. To ne pomeni, da smo za vedno ujeti v preteklost. Pomeni pa, da lahko razumemo, zakaj je določene odzive včasih težje spremeniti samo z racionalnim prepričevanjem.
Taoistični pogled na čustva in notranje ravnovesje
Taoistična tradicija človeka vidi kot del nenehnega toka sprememb. Nič v naravi ne ostane popolnoma enako in tudi človek se skozi življenje ves čas spreminja.
Ko se temu toku močno upiramo, lahko nastane občutek notranje napetosti.
To lahko razumemo tudi zelo preprosto. Če smo žalostni, vendar si ves čas govorimo, da ne smemo biti žalostni, nastane notranji konflikt. Če smo jezni, vendar se moramo navzven ves čas pretvarjati, da je vse v redu, energija, ki jo porabljamo za nadzorovanje tega občutka, ne izgine.
Taoistični pogled zato, poudarja večjo usklajenost s tem, kar se v človeku dejansko dogaja.
Kar lahko občutimo in sprejmemo, nam ni treba ves čas potiskati stran.
Včasih telo potrebuje predvsem občutek varnosti
Ko človek dolgo živi v stresu, se lahko zgodi, da tudi takrat, ko je nevarnost že mimo, ostane notranje napet.
Zato ni vedno dovolj, da si rečemo: »Zdaj je vse v redu.« Varnost moramo čutiti v telesu.
K temu lahko pomagajo zelo preproste stvari. Počasen sprehod brez telefona, nekaj minut mirnega dihanja, dovolj spanja, stik z naravo, nežno raztezanje, pogovor z osebo, ob kateri se počutimo varno, ali trenutek, ko nam ni treba ničesar delati.
Pomembno je, da si dovolimo redno doživljati trenutke, v katerih telesu ni treba biti ves čas pripravljeno na naslednjo težavo.
Odpuščanje ne pomeni, da moramo pozabiti
Ena največjih zmot pri osebni rasti je predstava, da moramo za svoje dobro počutje vsem odpustiti in nato vse pustiti za seboj.
Včasih je odpuščanje res pomemben del notranjega miru. Toda odpuščanje ni enako opravičevanju tujega vedenja.
Prav tako ne pomeni, da moramo ponovno spustiti v svoje življenje nekoga, ki nam je škodoval.
Včasih je najbolj zdrav del procesa prav postavljena meja.
Lahko razumemo, zakaj se je nekaj zgodilo, in hkrati rečemo: tega v svojem življenju ne želim več.
Takrat preteklosti ne spreminjamo. Spreminjamo pa odnos do nje.
Kako ugotoviti, kaj še vedno nosimo v sebi?
Ko se nenadoma razjezimo, prestrašimo ali zapremo vase, se lahko vprašamo:
Kaj se je pravkar zgodilo?
Nato še:
Ali je moj odziv res samo posledica tega trenutka?
In morda najpomembnejše:
Kdaj sem se že počutil podobno?
Včasih se začnejo pojavljati povezave, ki jih prej nismo videli.
Morda ugotovimo, da nas kritika vedno prizadene na enak način. Da težko prenašamo zavrnitev. Da se ob konfliktu vedno umaknemo. Da imamo potrebo po nadzoru takrat, ko se počutimo negotovo.
To so dragocene informacije o nas samih.
Telo se ves čas poskuša prilagoditi temu, kar doživljamo.
Včasih nas neprijeten občutek opozarja, da potrebujemo počitek. Drugič, da smo predolgo živeli pod pritiskom. Spet drugič pa gre za težavo, ki zahteva čisto običajno zdravstveno obravnavo in je nikakor ne smemo razlagati samo skozi čustva.
Nekaterih stvari ne moremo spremeniti, lahko pa spremenimo odnos do njih
Preteklosti ne moremo izbrisati. Ne moremo spremeniti besed, ki so bile izrečene, odnosov, ki so se končali, priložnosti, ki smo jih zamudili, ali odločitev, za katere bi danes izbrali drugače.
Lahko pa se naš odnos do teh izkušenj skozi čas spremeni. Nekaj, kar nas je nekoč določalo, ne rabi biti tisto, kar nas bo določalo tudi v prihodnosti.
