Pomen naslova je prenesen; prosim ne brodite po poplavnih vodah, če je to le mogoče.
Po nekaj letih inkubacije v tujini in razstrupljanju od družbenih omrežij sem se letos v začetku poletja vrnila v rodno Slovenijo, malo kasneje pa še izjemno nerada, po navodilih moje Britanske mentorice za Bachove cvetne esence, tudi na družbena omrežja.
Profil je nov, dodajam skoraj nikogar in izredno pazljivo izbiram skupine, ki se jim pridružim. Marsikatera je v osnovi dobro premišljena, a še pod najbolj nekonfliktnimi temami se najdejo sramotenja in obrekovanja. Vem, da veliko takih profilov ne pripada resničnim ljudem, veliko jih je tako imenovanih “botov”, ki so namenjeni izključno informacijskemu smetenju in draženju ljudi.
Veliko pa je na žalost tudi tistih čisto pravih ljudi, ki očitno vedno vedo vse in druge jasno in glasno kritizirajo, sramotijo in zasmehujejo. Zakaj že?
Redko se spuščam v komentiranje, nesramnežem nikoli ne dajem pozornosti in odgovorov, a bi lagala, če bi dejala, da taki zlonamerni komentarji niti malo ne vplivajo name. Sem izredno empatičen človek, in hitro se zgodi, da kakšna informacija na spletu kot nož zareže v moje srce (tukaj gre za resničen, fizičen občutek bolečine).
Tukaj prestopimo na trenutna, katastrofalna dogajanja po Sloveniji. Jaz sem na varnem, gasilci pa neprestano vozijo mimo mojega okna. Celo noč sem budna in poslušam dež in grozeče hrumenje ter bobnenje reke spodaj v kanjonu. Vem, da sem na varnem, misli mi pa uhajajo k tistim, ki niso.
Cela Slovenija je polna adrenalina. Mediji si manejo roke ob veliki gledanosti, seveda spodbujajo strah in poročajo o največjih tragedijah. Strašijo, kaj nas še čaka.
Nekateri rešujejo svoja življenja in premoženje. Drugi jim pomagajo. Tretji (in teh je največ) pa dogajanje opazujemo od daleč. In mi, tretji – ne vemo kaj bi sami s sabo. Tisti, ki imajo možnost ponudijo pomoč. Nekateri brez glave dirjajo in nudijo pomoč tam/tako da jih nihče v trenutku ne rabi, ali pa so celo v napoto. Stres se kopiči, energije so napete, počutim se kot, da še ni do konca eksplodiralo.
Nihče ni več prizemljen in prisoten v svojem telesu. V takem stanju prihaja, do največ napak in zmede.
Ampak, a veste, kaj sem v vsem tem kaosu opazila (in sigurno nisem edina)? Slovenci odpirajo svoja srca na stežaj. Slovenci, ki se kregamo, zmerjamo in obrekujemo za hrbti – znamo pozabiti na vse to in se pokazati v svoji najlepši luči, takšni (kot rada verjamem), kakršni v resnici smo.
Trenutne zunanje okoliščine so katastrofalne, in nihče si ne zasluži izgubiti svojega doma, kaj šele življenja v teh razmerah. Vendar tako je, tu ne moremo nič. To so trenutki, ko nehamo pozornost usmerjati v državo in jo kritizirati (vsaj večina), ker vemo, da smo tu in zdaj sami. Tu se Slovenci pokažemo, da ja vsak posameznik boljši in bolj radodaren od celega državnega aparata skupaj.
Ljudje odpirajo vrata svojih domov in svojih src za vse pomoči potrebne. Gasilci, civilna zaščita, vojaki, policija – so posamezniki, ki tvegajo svoja življenja, da rešujejo ljudi in živali iz poplavljenih območij.
Tukaj in zdaj pokažemo, da v resnici smo skupnost, da si zmoremo pomagati in drug drugega podpreti.
Zunanje okoliščine so takšne kot so. A v vsem slabem lahko najdemo sočloveka, nekaj kar se v vsakdanu izgublja. Je možnost, za napredek združene zavesti Slovencev. Je možnost za zdravljenje in novo, močnejšo vez med vsemi.
Na koncu vas pa še opomnim, da v tem kaosu poskrbite za lasten mir in prisotnost v svojem telesu. Par kratkih nasvetov:
– Ugasni novice. Raje preveri pri prijateljih/sorodnikih po različnih delih Slovenije, če so v redu in če karkoli potrebujejo.
– Izbiraj namerno čemu posvečaš pozornost na socialnih omrežjih.
– Kjerkoli si, si lahko vzameš par minut, da se “nacentriraš”. Naredi 3 globoke vdihe in izdihe. Predstavljaj si, da svojo pozornost “potegneš” nazaj v telo, v srce. Poglej svoje roke, noge in usmeri svojo pozornost v lastno telo. Ugotovi, da si tukaj in zdaj, v svojem telesu. Na varnem si.
– Če si v fizični stiski/nevarnosti se ne boj prositi za pomoč. Razumem, da je marsikomu težko povedati, da potrebuje pomoč. Prav je, da prosimo za pomoč, ko jo potrebujemo. Ljudje smo po naravi socialna bitja in ne samotarji, zato kar pogumno.
– Ljudje bodo potrebovali pomoč, tudi ko bo voda odtekla. Imaš morda specifično znanje ali pa morda celo podjetje, ki bi lahko komu pomagalo? Ali pa par pridnih rok in delovne rokavice?
– Kadar se res ne moreš umiriti, pridejo prav vodene meditacije. Pobrskaj po spletu, najdi pravo zase.
Ko poskrbiš zase in če zmoreš, pošlji še svojo ljubezen in dobre namere vsem pomoči potrebnim.
