Trdovratni molk

Vsi tisti, ki mi sledite tudi na Facebook Svetovalnica profilu že veste, o čem bom razmišljala danes. Namenila sem se napisati nekaj besed o trdovratnem, nadležnem, uničujočem molku. To je tisti molk ali držanje "surle, rilca, nosu do tal" ali "kuhanje mule", ki ga je verjetno večina izmed vas že kdaj okusila in se pri tem izjemno nesrečno počutila.

Ko poslušam stranke, prijatelje ali koga od bližnjih, kako komunicirajo z molkom, se vedno znova vprašam: pa kaj je tem ljudem? Zakaj sami sebe in svoje drage kaznujejo z odtujitvijo komunikacije na verbalnem, telesnem in čustvenem področju? Kaj s tem dosežejo, razen da maltretirajo druge in so sami mučeni?

No, a ste se prepoznali kajne, saj je držanje rilca in mule slovenski nacionalni šport. Namesto, da se ljudje usedemo in se pomenimo, kaj nas muči, kje se ne strinjamo, kaj bi predlagali za izboljšanje danega stanja in kakšne rešitve bi bile sprejemljive za vpleteni strani, se rajši odločite za užaljenost, negiranje sočloveka in se vam zdi, da je najbolj primerna kazen: MOLK oziroma ignoriranje sočloveka.

OGLAS

Kar me pa še posebej žalosti, je dejstvo, da tovrstno obliko kaznovanja, ne boste verjeli!, uporabljajo tudi starši za menda discipliniranje svojih otrok in takšna ne-komunikacija z lastnim otrokom je baje vzgojno sredstvo. Otrok se čuti manjvrednega, da bi ga starši pogledali, s svojo ignoranco mu sporočajo, da ni vreden bivanja, da ni dober in ni primeren otrok, nabijajo mu občutek krivde ter tako otroka ali najstnika prisilijo k vedenju, ki naj bi bilo po njihovem primerno, ter nato blagovolijo spet spregovoriti. Otrok tako dobiva od svojih staršev, ki so zanj v obdobju formiranja osebnosti najbolj pomembne osebe sporočilo v smislu: če nekaj narediš, kar ni po naši volji, boš kaznovan z molkom, namesto da začnejo z zdravo komunikacijo, si vzamejo čas in se vprašajo, zakaj je otrok reagiral tako kot je. Če bi sproti čistili nesporazume s pogovorom, razumevanjem in empatijo, pa seveda z ljubečim spoštovanjem do otroka, sedaj podpišem, da bi vzgojili osebnostno zdravega odraslega, ki bi bil odgovoren do svojega ravnanja.

Ko pa otrok doživi negacijo sebe in čuti neznosni pritisk starševske ignorance, se to globoko v njega vcepi kot doživljanje sebe nevrednega spoštovanja in tak vzorec seveda nehote prekopira na svojo družino in svoje otroke. Zato pa je ta oblika kaznovanja tako zelo boleča in trdovratna, saj ne reši ničesar, le ljudi dela še bolj odtujene in nesrečne.

Kaj pa molk med partnerjema? Se pravi, da jima je normalno komuniciranje s trmarjenjem in vztrajanjem na svojem prav skozi ne-pogovor. Torej, kako naj se reši problem, če se dva ne menita in vztrajata vsak na svojem bregu in trmasto tiščita vsak v svoj prav? Kaj pa če vam predlagam, da bi namesto teh zelo škodljivih vzorcev za partnerstvo obudila dialog, spoštovanje drugačnosti vsakega od vaju in se potrudila preiti preko osebnih zamer ter eden drugega ljubeče povprašati: kje sva ga polomila?

Vem vem, ljudje smo čudna bitja in naučene vzorce iz naših primarnih družin zelo pogosto nevede nesemo naprej. Pri tem bi vam vseeno predlagala majčkeno rešitev, ki jo lahko uporabite namesto skoka v molčanje: ko pride do situacije, kjer menite, da imate prav, pa drugi tega ne razume ali ko ste užaljeni ali jezni, se rajši dvakrat obrnite okoli svoje osi, vzemite si minutko ali dve za razmislek in dobro energijo, obrnite se k partnerju in se izjasnite, da veste, da takole z kuhanjem mule in trmo ne bosta ničesar rešila, da se želite pogovoriti ali pa le objeti. Verjemite mi, da se še tako nemogoč problem na tak način lažje in lepše reši, pa naj se sliši še tako banalno. Čar velikih težav je v njihovem reševanju, saj od nas terja hitro prilagajanje situaciji, primeren odziv in nam nudi osebnostno napredovanje. Potrudite se torej!

Avtor: Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok
www.svetovalnica.si

foto: www.freedigitalphotos.net