“Planet lahko uničimo ali pa ga ozdravimo.
Vsak dan mu pošljite nekaj ljubeče, zdravilne energije.
Pomembno je, kako usmerjamo svoje misli.”
Louise Hay
Tudi planet je v obdobju spremembe in prehoda. Prehajamo iz starega v novi red in nekateri pravijo, da smo stopili v dobo vodnarja – vsaj astrologi radi opisujejo naše obdobje s temi besedami.
Astrologija, numerologija, branje z dlani in vse te psihikalne metode mi pomenijo le načine opisovanja življenja. Razlagajo nam ga na različne načine.
Astrologi torej pravijo, da iz dobe rib prehajamo v dobo vodnarja. V dobi rib smo iskali rešitelje zunaj sebe. Iskali smo ljudi, ki bi nas rešili. V dobi vodnarja, v katero stopamo, se ljudje začenjajo ozirati navznoter, prepoznavajoč sposobnost, da se rešijo sami.
Mar ni čudovito osvobajajoče, da spremenimo tisto, kar nam ni všeč?
Pravzaprav nisem tako prepričana, da se spreminja planet, bolj mislim, da postajamo mi bolj ozaveščeni. Na plano prihajajo okoliščine, ki so se toliko časa pripravljale – motene družine, zloraba otrok in naš ogroženi planet. Kot pri vsem drugem se moramo tudi tu najprej ozavestiti, če hočemo spreminjati.
Podobno kot moramo najprej pospraviti v umu, če se hočemo spremeniti, moramo ravnati tudi z Zemljo. Začenjamo opažati Zemljo kot celosten, živeč, dihajoč organizem, entiteto, bitje. Diha. Ima srčni utrip. Skrbi za svoje otroke. Zagotavlja nam vse, kar nam je potrebno. Popolnoma uravnotežena je.
Če preživite dan v gozdu ali kje drugje v naravi, lahko vidite, kako vsi sistemi na planetu dovršeno delujejo. Naravnan je tako, da živi svoje življenje v popolnem, absolutnem ravnotežju in harmoniji. Tu smo torej mi, veliko človeštvo, ki toliko ve in se na moč trudi, da bi s porušenjem ravnotežja in harmonije uničilo planet. Naš pohlep presega vse meje.
Mislimo, da najbolj vemo, kaj je prav, in z nevednostjo ter pohlepom uničujemo živ, dihajoč organizem, katerega del smo. Kje bomo živeli, če ga bomo uničili? Ko spregovorim ljudem o skrbi za planet, se jim problemi, s katerimi se srečujemo, zdijo nepremagljivi.
Zdi se, da en sam človek ne more vplivati na celotno shemo stvari. Pa ni tako. Če bi vsak storil čisto malo, bi se izkazalo, da je veliko storjenega. Morebiti ne boste mogli videti posledic takoj, toda verjemite, da jih mati Zemlja čuti.
Na srečanjih skupine obolelih za aidsom prodajamo knjige. Pred kratkim nam je zmanjkalo vrečk, v katerih smo knjige izročali kupcem, in pomislila sem, da bi začela hraniti vrečke, ki jih prinesem z nakupov.
Na začetku sem pomislila: Oh, ne bo ti uspelo zbrati dovolj vrečk v enem tednu, toda kako sem se motila. Iz ušes so mi gledale.
Enako se je zgodilo enemu od mojih sodelavcev. Rekel je, da sploh ni vedel, koliko vrečk tedensko porabi, dokler jih ni začel hraniti. In če na to pogledamo s stališča matere Zemlje, pomeni kar nekaj dreves, ki jih posekamo za eno- ali dvourno uporabo, saj navadno zmečemo vrečke proč.
Če mi ne verjamete, jih poskusite hraniti samo en teden; shranite vse vrečke, ki jih dobite v trgovinah, in ozavestite, koliko jih uporabljate. Zdaj uporabljam nakupovalno torbo iz blaga.
Če se zgodi, da jo pozabim vzeti s sabo, ko grem po nakupih, prosim v prvi trgovini za veliko vrečko in v naslednjih trgovinah zlagam vse nakupljene stvari vanjo, namesto da bi si jih nabrala več. Še nihče me ni začudeno gledal zaradi tega. Videti je povsem smiselno.
