Upokojitev – kako naprej

Vsi imamo starše, ki so povečini že upokojeni, svojo delovno dobo v smislu službe so oddelali in sedaj živijo upokojensko življenje. Kako se človek sooči s spremembo aktivnega življenja in kako se pripraviti na novo obdobje v življenju?

Izkustveno tega ne vem, priznam, lahko pa se zamislim nad pogovori, ki jih imam s svojimi starši ali s svojimi prijateljicami, ki so že v sedemdesetem letu življenja in pravijo, da so srečne in umirjene. Ko smo mladi in delamo, služimo kruh, ustvarjamo družino, vzgajamo otroke, zapletamo se vsakodnevne prepire in zaspimo ob lepih trenutkih z nam dragimi osebami, se običajno ne zavedamo, da čas resnično (pre)hitro mine in pride obdobje v življenju, ko zakonska določila sporočijo, da te v službi ne potrebujejo več, ker si svoje »odslužil« in greš v penzijo, kakor rečemo po domače.

Marsikdo pa je pred družinskimi nesoglasji bežal prav v delo in v to, da so se čutili potrebni v službi in v delovnem okolju, domov pa so prihajali pozno in se skušali izogibati družbi svoje partnerske polovice. Otroci so iz takšnih hladnih gnezd hitro odšli na svoje, partnerja pa sta dočakala upokojitev, a kaj ko nista navajena eden na drugega. Če si ne najdeta kakšnih svojih konjičkov, da se lahko zamotijo in niso neprestano doma, potem je to čas, ko se netijo hudi prepiri in nesoglasja med novopečenima upokojencema. Kar nekaj takšnih parov se je že oglasilo v naši Svetovalnici. Niso vedeli, kaj bi počeli eden z drugim, na živce si gresta in se ne preneseta, rajši bi še kar naprej hodila v službo. Enostavne rešitve v takih primerih ni, saj svojega partnerstva in zakona nista negovala in zalivala z ljubeznijo in spoštovanjem.
Vendar pa na srečo obstaja mnogo primerov, ki dokazujejo nasprotno.

OGLAS

Mnogi pari se po upokojitvi še bolj zbližajo, končno imajo čas, da se posvečajo hobijem, lahko so več z vnučki, jih občasno čuvajo in se čutijo potrebne in želene tudi s strani svojih otrok, ki so sedaj že odrasli. Poznam kar nekaj gospa, ki obiskujejo razne tečaje in šolanja za tretje življenjsko obdobje, učijo se jezikov, umetnostne zgodovine, potujejo, sodelujejo v raznih centrih, kjer ena drugo poučujejo tista znanja, ki so si jih nabrale skozi svoje življenje. Tako se učijo oblikovanje gline, izdelovanje raznih okraskov, kuhanja, duhovnega razvoja, igranja na instrumente, gibanja in še mnogo drugih veščin in znanj. Kar mi je zanimivo, je dejstvo, da so pri večini takih dejavnosti udeležene predvsem gospe in da se le tu in tam najde kak gospod. Zanimivo kajne?

Sedaj se že hecamo, da ko posameznik aktivno dela, je res naporno in nima časa kaj dosti za druge aktivnosti. Ko pa gre človek v penzijo, so mnogi od njih še bolj brez prostega časa, saj želijo omiliti preskok iz polnega aktivnega življenja v upokojensko življenje in se tako vpišejo na mnoge dejavnosti, da jim čas mine in da se kaj novega naučijo. Vseeno pa je večini ljudi vstop iz delovnega procesa v upokojenski ritem zelo stresen in boleč. Mnogi se čutijo nepotrebne in odvečne, znatno je tudi znižanje mesečnih prihodkov, krog prijateljev in socialna mreža se zožijo, ni več določenih zadolžitev in misli o tem, da jih nihče več ne potrebuje, so hitro tukaj.

Prav zato menim, da je kvalitetno živeti skozi celotno življenje bistvenega pomena za kasnejše obdobje, ko tudi telesna moč nekoliko peša. Če smo bili celo življenje fit in smo pozitivno ter optimistično gledali na svet okoli nas, da nas težave niso potolkle temveč okrepile, potem tudi v dobi uživanja plodov življenja lahko občutimo umirjenost ter modrost, ki nam jo je natrosilo življenje s svojimi izzivi. Nič ni lepšega, ko poslušaš kako babica ali dedek svoji vnukinji ali vnučku pripovedujejo zgodbe, ki jih začinijo z modrostjo življenja.

Avtor: Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok
www.svetovalnica.si

Foto: .freedigitalphotos.net/images/view_photog.php?photogid=1499