Ljudje hodimo po zemlji, a vse prevečkrat pozabljamo, da tukaj nismo sami. Z nami so živali, ljudje, rastline in vsi se želimo izražati. Vsak od nas na svoj način. A če nam ni dovoljeno, da bi se izrazili, in govorim o prostoru, ki ga omogočamo drug drugemu, da bi se, potem se pač ne izrazimo. A prostor za izražanje je še kako pomemben.
Prostor za izražanje ni le prostor, ki nam omogoča, da odpremo usta. Ljudje se izražamo namreč, ko nam je dovoljeno in to govorim dobesedno.
Vsak govorec si mora pred tem ustvariti prisotnost, ki mu omogoča izraziti, to, kar pač želi izraziti. A stvari niso tako zelo jasne. Že dolgo časa v preteklosti smo pozabili komunicirati skozi energetski prostor.
V trenutku, ko se človek preda umovanju, razmišljanju, se ta prostor, ta komunikacijski prostor, ki se ustvari pred našim izrazom, začne krčiti, če sploh. Evolucija zahodnega sveta je zahodno, posredno pa tudi vzhodno civilizacijo pahnila v prostor, kjer se komunicira več manj skozi um, um pa je tisti, ki potlači, zaustavi pretok prisotnosti.
Človek je v zgodovini namreč živel povezan z vsem kar je in to vse kar je, mu je vračalo s tem, kar je.
Vsako živo bitje ima neko prisotnost, drugače se ne bi moglo izražati in živeti. Ta prisotnost svobodno teče, dokler ni ostro prekinjena. Prekinja pa jo um.
Ni vsaka umska dejavnost namenjena prekinitvi Prisotnosti. Na svetu morajo biti vse stvari v ravnovesju. Kitajci so to ugotovili pred mnogo časa in so to okarakterizirali v simbolu Tai Chi. A ko se stvari začnejo podirati in padati iz ravnovesja, se začne tudi rušiti harmonija, katere temelj je ravnovesje.
Duhovno ravnovesje obstaja vedno, da ne bo pomote. A ko pride do pritiska iz ene strani, na primer Jang-a, se začne rušiti ravnovesje in začne se umikati Jin. Kar samo po sebi ne bi bila težava, saj je ravnovesje fluidno. A če ena stran preveč pritiska, sili v obstoj, potem se druga stran preveč umika.
In s tem, ko se ena stran nenehno umika, ima ta ista stran vedno manj prostora, da bi se izrazila na normalen, svoboden način.
Prostor komunikacije, ki ga ustvarja svoboden pretok Jina in Janga omogoča, da se čisti in hladi tisto, kar je preveč vroče in um je Jang. Ženski aspekt energije na svetu je začel prevzemati naloge, ki jih kot ženski aspekt, ne bi smel v pretiranem razmerju.
Naloga ženskega aspekta, Jina, je namreč ta, da hladi, da miri, hkrati pa da ustvarja domačnost, domače okolje in skrbi za družino, družbo. Z razvojem in prekomerno uporabo uma, pa je postal tudi le-ta preveč zasvojen, tako, da tudi sam vidi in sili na stran moškega aspekta.
Moški aspekt na svetu je začel postajati nekoliko poženščen, a se drži svojega ponosa moškosti in ostaja zelo zvest umu, kar vodi v povečano uporabo uma na svetu.
Ravnovesje, ki je na novem nivoju, je vsekakor ravnovesje, a celotno vlogo prevzema um in umska komunikacija, ki ne omogoča vzpostavitve komunikacijskega prostora v obliki duhovnega prostora, ki se želi izraziti in skozi katerega se duša izraža. Komunikacija, ki je v umu, ne dovoli, da bi pred umom nastala praznina, ki omogoča drugim, komurkoli, da se izrazijo.
Svet drvi globoko v um, v umske aktivnosti, tisti, ki bi imeli kaj za povedati in katere bi bilo pomembno poslušati pa niso slišani, saj se ne morejo izraziti. Um zahteva takojšnje odgovore, ki morajo biti podani v neki formi, obliki, a Duhovni svet, duhovna prisotnost ima svojo obliko, formo.
Zaradi tega prihaja do nerazumevanja, umski svet pa drvi v svojo smer. Napredek sili ljudi, da premišljujejo o napredku, sili jih, da se ukvarjajo s preživetjem, s prihodnostjo in so vedno bolj okupirani z umskimi stvarmi.
To zahtevajo tudi mediji, filmska industrija, različna gibanja, vsi tisti, ki vplivajo na nižja čustva človeka, da bi ga pritegnili k svojim agendam. A namen življenja ni živeti v nižjih, malih čustvih, namen življenja je, da postanemo več, ne manj.
Zadrževanje uma je neverjetno, želi, da je vse popredalčkano. A ljudje pozabljamo, da ima tudi to siljenja, umska prevlada svojo ceno, ki se kaže v stresu, izgorelosti, bipolarni motnji, shizofreniji…
Siljenje uma tako zelo pritiska, da se je začelo izražati že na fizičnem nivoju, a ne kot napredek, temveč kot nekaj, kar kvari napredek. Seveda čutimo um, vsi mi, saj je del nas, čeprav se tega včasih ne zavedamo.
In um, ko je z mislimi, z nameni, z dejanji ipd. preveč usmerjen v eno smer, se le-to izraža tudi na nivoju psihe, telesne fiziologije, duševnosti, duše. Pritiski, ki jih v mladosti ni bilo ali pa niso bili tako zelo očitni, postajajo vedno bolj očitni in izrazijo se kot notranja napetost, ki jo lahko čutimo v umu, v telesu, v čustvih ipd., kot nekaj kar nas sili.
In težava ni v siljenju, težava je v tem, da tega pravzaprav ne želimo. Človek ni bil ustvarjen za produktivnost, človek ni bil ustvarjen za delovanje v isto smer. Že stari narodi so spoznali, da je nomadstvo in premikanje zdravilo za dušo.
Umska usmeritev v eno smer, namreč v kapital, produktivnost, v preživetja, v borbo, pa drži ne samo ujetega človeka in njegov um, temveč tudi njegovo dušo, ki se je prišla na ta svet igrat in veselit, raziskovat lepote svoje lastne Prisotnosti in komuniciranja z vsem kar je.
Um tega v teh okoliščinah ne omogoča, zato je zelo pomembno, da damo umu prostor, da mu dovolimo, da se pred umom, da se znotraj njega razvije občutek za čakanje, ki nam bo omogočil, da si sami razvijemo svojo lastno Komunikacijsko polje.
Komunikacijska prisotnost ni hec, kar lahko vidimo, ko se nahajamo poleg tistih ljudi, ki si pa dajo komunikacijski prostor, da se izražajo kot duša. V okolici takih ljudi čutimo mir, spokoj, mravljince, ob njih naša duša preprosto počiva in se zdravi.
Pomembno dandanes je, da ne razvijamo več toliko uma, bolj Prisotnost. To je eden od razlogov, zaradi katerega se mnogi obračajo v duhovnost, kjer iščejo izgubljene dele sebe. In če jih ne najdejo, gredo naprej.
Ti ljudje so tako rekoč Duhovni nomadi, ki ponovno prebujajo znotraj sebe tisto, kar se je izgubilo skozi materialno evolucijo. Potujejo od svetega kraja do svetega kraja, poslušajo sebe, ko morajo počivati in kaj lahko počnejo in česar ne, iščejo tiste, ki bi jim lahko pomagali prebuditi to izgubljeno znanje.
A to znanje ni zunaj nas. Je znotraj nas in ko ga odkrivamo med tem, ko potujemo od kraja do kraja, od človeka do človeka včasih celo odkrijemo, da se ne ukvarjamo s pravimi stvarmi ali da ne živimo na pravem kontinentu, vidimo, začenjamo videti našo izgubljeno modrost, ki ni le umska.
