Uvod v življenje Širdi Sai Babe

Babovo glavno učenje je njegova življenjska zgodba, v kateri se skriva nešteto modrosti in prikritih učenj za njegove devotije. Kdo je Širdi Sai Baba je nemogoče opisati, saj se vsakomur predstavi na svoj način. Lahko pa ga začnemo spoznavati in se povezovati z njim z branjem in poslušanjem njegovih zgodb v knjigi kot je SAI Satcharita.

Širdi Sai Baba je znan kot indijski svetnik, Sadguru in duhovni učitelj. Zase je večkrat poudaril, da je fakir, sufijski izraz za asketa in zdravilca. Prevod imena Sai govori neposredno o tem, kako so ga ljudje videli. Sai pomeni sveto ljubezen (oče-mati), besedo Baba pa bi lahko prevedli kot »oče«.

Danes je cenjen med milijoni po celem svetu vseh veroizpovedi. Baba ni podpiral sistema kast ali ideje, da je ena religija pomembnejša od druge. Skozi celotno življenje je po lastnem vzoru kazal na enakost vseh religij. Njegova učenja zajemajo elemente Hinduizma in Islama. Živel je v mošeji, ki jo je poimenoval Dvarakamai, v njej pa opravljal svete obrede značilne za hindujsko tradicijo. S tem je kazal na enakost in strpnost med različnimi kulturami. Pogosto je vzklikal »Sabka Malik Ek« (en Bog je gospodar vseh).

OGLAS

Njegova mladost je kot pri večini svetnikov iz Indije še vedno zavita v skrivnost. Rojen naj bi bil okoli leta 1838 nekje blizu vasice Širdi, kjer je kasneje živel. Kmalu po rojstvu ga je posvojil sufijski fakir, ta pa ga je kasneje predal v šolanje brahminu po imenu Venkusa.

»Krušna mati me je predala predstojniku vasi Selu. Moj guru je brahmin Šri Venkusa, pri katerem sam bival 12 let. Pomenil mi je vse na svetu. Bil je moj oče in moja mati. Moj guru je bil moja edina lastnina. Oči sem vedno upiral le vanj. Razmišljal sem le o njem in živel le za njegovo filozofijo zavedanja.« – Baba

Pri šestnajstih letih je prvič prispel v vas Širdi, kjer je bival tri leta. Kot asket je meditiral pod lipovcem Nim. Mnogi vaščani so ga kritizirali in se norčevali, a tisti, ki so ga podrobno opazovali, so v njem prepoznali nenavadne božanske moči. Sčasoma ga je vedno več ljudi prepoznalo za zdravilca, saj je z raznimi pripravki in čudeži zdravil bolne. Sčasoma je vedno več ljudi prihajalo k njemu po zdravljenje in odgovore. Neko noč pa je zapustil Širdi in v osami izvajal pokoro. Leta 1858 se je Baba vrnil v Širdi, kjer je ostal vse do svojega mahasamadija leta 1918.

»Nisem samo v Širdiju, temveč vsepovsod. Kdor misli, da je Baba le v Širdiju, ne vidi mojega pravega bistva.« – Baba

Zdel se je kot preprost berač, oblečen je bil v preprosto belo haljo imenovano “kafni”, preživljal pa se je z beračenjem pri vaščanih. Sčasoma se je naselil v zapuščeni mošeji, kjer je prižgal sveti ogenj (dhuni), ki gori še danes. Pepel iz ognja, imenovan “udhi” ali “vibhuti“, je podarjal obiskovalcem. S svetim pepelom so povezana mnoga ozdravljenja in čudeži. Baba je tako v svetem ognju žgal karmo svojih devotijev in jim kot ozdravljenje in duhovno napredovanje podarjal vibuti, ki nas spominja na razlikovanje med resničnim in neresničnim ter minljivost vsega stvarnega.

»Ne sprejemam dakšine, temveč človeško karmo in grehe« – Baba

Babova učenja je težko kategorizirati in povzeti, saj je s svojo vsevednostjo za vsakega posebej predpisal duhovne vaje, ali pa svetoval kako se duhovno povzdigniti.

»Svojim devotijim izpolnim vse želje, dokler si ne želijo tega, kar jim želim dati« – Baba

Poudarjal je pomembnost samouresničitve, ob enem pa opozarjal na pasti materialnega sveta. Učil je ljubezen, odpuščanje, dobrodelnost, nesebično služenje, notranji mir ter kako negovati predanost Bogu in Guruju. Učenja zajemajo hindujske filozofije Bhakti, Džnana, Dhjana in Karma joge. Poudarjal je notranjo čistost in strogo disciplino uma in Tapasyo kot ognjeno očiščenje.

»Nujno je treba prečistiti um. Brez tega so zaman vsa duhovna prizadevanja in vadbe« – Baba

Glavni dve načeli Babovih naukov pa sta vsekakor Shraddha in Saburi. Shraddha pomeni ljubezen, spoštovanje in vero v božanstvo, Saburi pa potrpežljivost in vztrajnost.

Z babo so povezani nešteti čudeži ali leele (božanske igre), mnogo od njih spisanih v glavnem literarnem delu SAI Satcharita avtorja Hemadpand Dabholkar.

»Hemadpand je le orodje, jaz pa bom sam napisal svoj življenjepis in izpolnil želje svojih devotijev.« – Baba

Vir: Ammula Sambasiva Rao 1997, Dr. Durai Arulneyam 2010