V celičnem spominu so shranjeni vsi nezavedni vzorci

Tek je moj najljubši šport. Zato sem tudi letos, kot običajno, marca otvorila svojo tekaško sezono. Vendar za razliko od preteklih let, letos do prejšnjega tedna nisem mogla preteči več kot šest kilometrov. Ne glede na to, kako sem se trudila, si želela, enostavno ni šlo, moje noge so bile težke. Na začetku sezone so mi malce ponagajale še bolečine v kolenih, ampak tudi, ko sem te stabilizirala, je proga ostajala na isti dolžini. Pa čeprav sem bila pri teku disciplinirana vsaj toliko kot lani, ko sem dosegala precej boljše rezultate.

Dokler ni prišel prejšnji ponedeljek, ko sem spet obula tekaške copate, si na mp3 nastavila svojo najljubšo muziko in začela premikati noge. Kot vsak drug dan. Le da je bil ta drugačen. Takrat sem po šestih kilometrih ugotovila, da telo teče čisto drugače kot zadnje tedne. Zato sem namesto domov zavila na drug konec vasi in nazadnje brez težav odtekla deset kilometrov in pol. V enem dnevu sem torej svoji običajni trasi, ki me prej najmanj en mesec ni spustila naprej, dodala štiri nove kilometre. Tak tek sem v istem tednu ponovila še dvakrat, potem pa sem se prijavila na DM tek. Ne zato, ker bi blazno uživala v gneči, ki se ji tam pač ne bo možno izogniti, ampak zato, ker sem vedela, da si moram postaviti en kratkoročni cilj, ki me bo držal v novem tempu. Sicer bi se mi lahko kaj hitro zgodilo, da bi se, ko mi kak dan ali dva tek ne bi šel najboljše od nog, spet zadovoljila s krajšo traso. Pa bi bilo škoda. Moje telo je namreč končno dobilo izkušnjo, da zmore in zdaj imam močan motiv, da desetka postane moja nova šestka in da v tednu ali dveh progi začnem dodajati nove kilometre.

“Ko premik, kakršenkoli že, enkrat naredimo, bo naša največja zmaga ta, da si bo telo, z njim pa vsaka naša celica, zapomnilo, da je zmoglo. In tega nikoli več ne bo pozabilo! Temu se reče celični spomin.”

In ko sem danes spet prestavljala noge v tekaških copatih, sem razmišljala, da se nam pravzaprav podobno dogaja z marsikaterim izzivom, ki ga imamo v življenju. Včasih se nam zdi, da zelo dolgo cepetamo na enem in istem mestu in se nikamor ne premaknemo. Vendar, če vseeno dovolj dolgo zavestno vlagamo svojo energijo v cepetanje, ne glede na to, da na prvi pogled ni nobenega napredka, se premik enkrat zgodi. Lahko tudi čez noč. In ko premik, kakršenkoli že, enkrat naredimo, bo naša največja zmaga ta, da si bo telo, z njim pa vsaka naša celica, zapomnilo, da je zmoglo. In tega nikoli več ne bo pozabilo! Temu se reče celični spomin. Ta ne vsebuje samo nezavednih vzorcev, potlačenih dogodkov in nerazložljivih čustev, na kar pri spoznavanju sebe trčimo slej ko prej. Telo si zapomni tudi, kaj smo (že) zmogli! In ve, če smo zmogli enkrat, lahko zmoremo tudi naslednjič. Še več, vsakič naslednjič nam je lažje.

OGLAS

Pa nimam v mislih samo športnih rezultatov, da ne bo pomote. Isti princip deluje pri vseh naših prebojih. Tudi pri tistih, povezanih s čustvi, ko se je treba denimo soočiti s strahovi, notranjimi saboterji, manjvrednostjo, večvrednostjo, jezo, nemočjo, (ne)zaupanjem … s čimerkoli, kar nas pač v življenju zavira. Včasih za premik potrebujemo čas, potrebujemo cepetanje, ki lahko traja. Vendar, v tem obdobju je pomembno le, da ne odnehamo. Če bi jaz po enem mesecu vegetiranja na šestih kilometrov nehala teči, češ, da nima smisla vztrajati, ker se itak nikamor ne premaknem, bi si postavila meje tam, kjer jih v resnici ni (bilo).

Zdaj pa se iskreno vprašajmo, kolikokrat to naredimo pri drugih, bolj subtilnih notranjih cepetanjih? Kolikokrat se omejimo, ustavimo daleč pod svojimi zmožnostmi? Škoda bi bilo, če bi se ustavili za vedno! Zato velja vztrajati. V dnevu, ko se počutimo za odtenek bolj močni, pogumni, zapeljivi, sproščeni … karkoli že, pa se velja potruditi in zavestno iti vsaj en korak dlje, kot smo na istem poligonu šli nazadnje. Sploh pri stvareh, ki so nam pomembne. Z vsakim premikom bodo namreč naše meje postavljene višje, prepričanja o tem, česa vsega ne zmoremo, pa se bodo oglašala vse tišje.