V razmislek

V razsežnosti in neomejenosti stvarstva se skriva modra majhna oz. neznatna pikica, ki se v enakomernem tempu vrti in vrti že toliko milijard milijonov let. In v tej neznatnosti pikice obstaja svet. Svet, ki je pisan in neizmerno čudovit. Svet, ki pod svojo tančico skriva neizmerno gorje in bolečino, pa hkrati srečo, ljubezen in zanos. Svet, ki objema stvarnost in ne priznava nevidnega. Svet, ki ga predstavlja rasa – trenutno naseljena na njem. Je svet vrsta zemlje ali je svet človeštvo? Predstava o veličini in stvarjenju se skriva v neizmernosti čudodelnih vodnih vrelcev, mogočnosti gora, prijetnih klimatskih razmer, prostranosti in neprizanesljivosti naravnih lepot. Lepota rase, ki sobiva z naravo je vsestranska. Tako posebna in raznolika je v svojih dejanjih, razmišljanjih, podobah. V vsej tej neznatnosti so pikice posameznikov, ki so tako neznatni, da jih skoraj ni nikjer, a se počutijo, da se zemlja vrti zaradi njih samih in v njihovem lastnem prigovarjajočem se ritmu. Menijo, da so oni svet in da je svet vse kar sploh obstoji.

Kako neznatni so, je dokaz, da ne spoštujejo veličine in z dejanji teptajo stvarstvo in planet. Teptajo čustva in sobivajoča bitja, ki zaradi teh dejanj trpijo, tonejo in se bojijo stopiti v svetlobo, da bi se končno uprli, da bi končno rekli stop!!! STOP za vsako trpljenje, za vsak ponižen sklonjen poraz, STOP za posmeh in zaničevanje, STOP za prevaro in STOP, ker se počutijo manjše, kot v resnici so.

Bitja stvarstva, bitja božanskega smo vse te pikice, ki delujemo, se pretakamo, ustvarjamo in živimo. V vsakem je delček stvarjenja, delček božanskega, delček neizmerne veličine. Torej kdo je torej več in bolj mogočen, kot je vsak posameznik? Pa kljub temu se vodi človeštvo v smeri, ki se počasi pomikajo v notranjost zemlje, ki se nemo počasi valijo navzdol. Kot ovce se sprehajamo in se upiramo naravnim zakonitostim, upiramo se boleznim, upiramo se sprejemanju odločitev, upiramo se spremembam… pa saj smo, … zato smo tu … da doživljamo poraz in zmago, da občutimo grenkobo in slast, da poznamo svetlobo in temo.

OGLAS

Kako bi sicer vedeli kakšna je svetloba, če ne bi občutili teme? Kako bi sprejeli srečo, če nam bolečina ne bi razjedla telesa? Nasprotja dopolnjujejo celoto in celota se zliva v veličino neskončnosti – vse je eno in eno je vse, vse kar sploh obstaja in kar je tu in v vseh dimenzijah stvarstva v času in prostoru in brezčasju in omejitvenem prostorskem zaznavanju bivanja.

Ujeti ritem srca in se povezati z bitjem srca celotnega stvarstva se dogaja v posebnem umirjenjem stanju – ko um umolkne, ko telo počiva in se duša poveže s svetovi, ki obdajajo svet materije in svet iluzij. Nirvana je stanje čiste in harmonične dušne matrice, ki obdaja telo in ga hrani, da vzdrži pritiske težnosti, da pomaga doumeti pojem stvarnosti trenutka, ki se poveže z neskončnostjo.

Predala bi vam sporočilo, ki govori o ljubezni; ljubezni do sebe, kako ljubiti svojo veličino in se v popolnosti sprejeti:

Ko je Bog prehodil poti na zemlji in se odločal koga bo poslal, da biva na tem prečudovitem planetu, se je odločil za našo raso. Dodal je težnost, dodal je trpljenje in dodal je ljubezen.

Ljubezen bo premagala težnost in trpljenje, ljubezen bo združevala in bo razdvajala, kajti ljubiti je potrebno sebe, da lahko ljubimo svet, da ljubezen lahko nesebično delimo okoli in ne zahtevamo plačila.

Vedel je, da bo življenje na tem prečudovitem planetu težko in zato ljubezen, ki je edinstvena in se je ne občuti nikjer drugje, kot le tu na zemlji. Zakaj? Ker je svojstvena, posebna, ker je lahko osebna ali pa se poveže v kolektivno. Ker je tu na zemlji občutek osamitve duše tako močan, da lahko ljubezen popolnoma osebno individualno občutimo.

Učenje na zemlji je temeljito, je hitro in izjemno učinkovito. Ko se duša odloči rojevati se na zemlji ve, da bo njena pot težka, a hitra in polna novih občutenj, spoznanj, izkušenj. Zato smo tu, da občutimo, da spoznamo, da izživimo del svojega bitja, del svoje ljubezni in gorja in samote in vsega tega kar neizmerno hrani in kar neizmerno ubija…. Noro kot bi se spustili po vrtoglavem toboganu v temo.

Srečno sobivajoča bitja stvarstva in čuvajmo ta planet – ni naš … mi smo na njem le trenutno naseljeni.

Z ljubeznijo,
Nataša