V času, ko vlada kruto poneumlja svoje državljane, prihaja do raznoraznih sprememb, ki pa gredo več manj neopaženo mino oči vseh tistih, ki bi jih morali imeti odprte. Vse vodilne strukture na svetu, pa tudi v naši državi so zazrte kako ponovno zagnati družbeno politični sistem, da bo potekal po starem konceptu krav molznic, vidijo pa ne, da se je pravzaprav zunaj, izven njihovih pogledov na svet marsikaj spremenilo.
Zemlja je začela dihati, čistiti se. Živalske vrste so se začele sproščati in se približevati tistemu, ki jih je vedno le zatiral. Politične in gospodarske strukture, ki rinejo v stari sistem represije in izkoriščevalništva tega ne morejo videti, kajti sam sistem, ki ga tako branijo in je iz njih naredil ljudi iz enousmerjenimi umi v svojo korist, je prav tisti, ki ji je naredil.
Težko je stopiti stran in videti to, kar se pravzaprav dogaja v naši državi, če ne zbereš pogumno in se odločiš, da se boš malo, kljub vsemu kaosu, usedel, pomeditiral in pogledal okrog sebe. Ta pogum je potrebno najti znotraj sebe, ker od zunaj ga ne boš dobil. A to je nemogoče, saj situacija naravnost ponuja priložnost, da znotraj sebe, ustvariš še več napetosti.
Posledice starega sistema? Mogoče, a najverjetneje posledice samega sebe. Karkoli so že ti ljudje doživljali v svoje otroštvu, je vsekakor pustilo travmatične posledice, kot na mnogih od nas, a to ni izgovor, da tam živijo še sedaj. Vsi mi smo šli naprej in tudi oni bi lahko, če pa niso, pa niso sposobni videti tistega, ki je že šel naprej.
Iti naprej pomeni, da izpustiš svojo preteklost in se brez obremenitev materinsko-očetovskega pogleda podaš prihodnosti nasproti. Pa ne samo to, da ne počneš istih napak, kajti če so tebe zastraševali celo življenje in si to pobral kot svojo vrednoto, tega ne moreš početi celotni naciji.
Na globalnem nivoju prihaja do globalnega gaslightinga, torej krutega poneumljanja, kjer človek začne dvomiti v svoj spomin, resničnost in prištevnost. In to ravno počne naša vlada.
Ljudje smo končno začeli videti svet, kakšen je, če ni takšnega pritiska, ki so ga na večino izvajali država v večni gonji, da pobere dovolj davkov za svoje zaposlene, za način na katerega izraža moč in za pobalinstvo, katerega se gre na plečih ljudi, ki ji dajejo, da lahko preživi. In kaj počne država? Vsekakor ne tega, kar bi bilo v najvišje dobro za vse, le za njih same.
V najvišje dobro ljudi vsekakor ni to, da so ujeti v večne igrice, ki izvirajo iz misli in pogledov manjšine, ki vodi državo, temveč je to, da imajo ne glede na to, kolikor denarja imajo, dostojno življenje.
Mir, ki je prišel v naravo, čisto nebo in zrak očitno tem ljudem, ki so v večnem krču in napetosti ne pomeni kvalitete življenja. A ta mir je in bo znižal stopnjo stresa med ljudmi, saj ne bo več takšnega kaosa, ki ga morajo čutiti, ko se borijo za svoje preživetje, tudi narava jim daje svoje možnosti, ki jih zdaj po zelo dolgem času lahko zopet vidijo.
Pri državnih strukturah je zelo pomembno imeti ljudi ujete v ta način, ki je edini pravi za državo, ter storiti vse, da bo tako ostalo. Zato pa v tem času, ko bi se ljudje lahko še bolj povezali s sabo in svojo notranjostjo, meče smeti njihovih mentalni podob na vse, kar ni v skladu s tem, kar si oni mislijo.
Ločujejo ljudi, kdo je bolj primeren, da preživi, uvajajo nove represivne in drugačne prijeme, s katerimi so prej imeli težavo, da jih uvedejo, lažejo, zavajajo, hkrati pa kažejo svojo nesposobnost, da bi vodili na gospodaren in primeren način to, čemur se pravi država. Ljudi mečejo še bolj v kalupe, katere so jim izgradili sami ali pa njihovi predhodniki, ne dovolijo jim razmišljati s svojo glavo.
»Zakaj bi bilo brez pritiska, če lahko na ljudi sejemo svoje sranje in smeti, in jim zamegljujemo njihovo percepcijo. Seveda, to zamegljevanje jih poneumlja in sili, da vidijo svet kot mi. Zelo težko je živeti namreč z ljudmi, ki vidijo resničnost drugače kot mi in samo mi.«
Zanimivo je, da sploh ne pomislijo kakšne travme bodo ti ljudje ponesli v svoje življenje, ko se bo ta kriza končala. Ljudje, ki nosijo v sebi generacijsko travmo, ki kaj lahko dovoli, da JJ ter njegova ekipa naredi odtis v njihov spomin in na telesno fiziologijo, bo ostala, ostala bo kot dolgoročna posledica, ko že mnoge pred tem.
Ljudje, ki so izpostavljeni krutemu poneumljanju oz. gaslightingu ne morejo več razločiti kaj je res in kaj ne in se prej ali pozneje začnejo držati resnice, ki jim jo servirajo drugi. Seveda je ta termin skovan za posameznike, a tukaj se dogaja množični gaslighting.
Je že res, da imamo v državi usposobljenih toliko in toliko zdravstvenih delavcev, psihologov in psihiatrov, psihoterapevtov, a ta travma se ne bo dala »pozdraviti« samo preko njihovega dela. Postravmatski sindrom, ki ga znotraj obolelih zaradi gaslightinga pusti njegova narava, ne spremeni samo percepcije, temveč je velika težava, da taki ljudje začnejo dvomiti v svoje sposobnosti, vrline in veščine.
Tisti, ki se zavedate, da vas ta reka komunikacije pelje v nek svet, kjer nočete biti ali opažate, da vse to dogajanje, ko smo mu priča pušča znotraj vas neželene posledice, da postajate paranoidni, prestrašeni, odmaknjeni od sebe, agresivni, jezni ipd., pomislite prosim. A je vredno slediti tem, ki komunicirajo na način, ki znotraj vas prebuja to, kar prebuja, kajti vse to kar čutite, morda sploh ni samo vaše.
Kako odkriti, če je nekaj naše ali ne?
1. Umirite se, pojdite v naravo, najdite si miren prostor in če se bo čez nekaj časa vse to kar čutite razkadilo, kot da tega ne bi nikoli bilo, potem to najverjetneje ni vaše. Dobili pa boste dober uvid v to, kako komunikacija z drugimi vpliva na vas.
2. Če to ne mine obstajata dve možnosti. Torej ali je vaše ali pa malo vaše in malo njihovo. V vsakem primeru je znotraj vas nekaj, kar na to odreagira in to je vaše. Če imate željo, da se soočite s tem, se lahko, saj je saj ob vsem tem nemiru zunaj vas. In kako to storite? Tako, da jeste čokolado vsekakor ne. Lahko po počakate, da vas ta občutek preplavi in mu dovolite, da se razkadi. Veste strah je notri votel, okrog ga pa nič ni.
