»Vedite, da nikoli, prav nikoli niste sami, čeprav se kdaj počutite osamljene in neslišane.«
Zgodba zame Velike Ženske (čeprav sama tega žal še ne čuti povsem), ki si skozi svojo veliko življenjsko izkušnjo želi, da bi vsak, ki se znajde v stiski zmogel poiskati poMoč.
Danes po veliki življenjski preizkušnji in bolečih posledicah svojih odločitev, ki jih je sprejela v hudi stiski pravi, da je življenje lepo in da se je vredno truditi za vsak dan posebej.
Ne, spodnji zapis ni zgodba za všečke, kopirana s spleta, je zgodba resnične ženske, ki želi ostati anonimna, a lahko živi v vas ali zelo blizu vas.
To je zgodba ženske, ki mi je svojo preizkušnjo zaupala z željo, da se povežemo v srcih in z željo, da reši vsaj eno življenje v stiski.
♥♥♥
»Sem mama dveh otrok in ljubiteljica športnih dejavnosti v naravi. Na zunaj in za druge vedno nasmejana, dobre volje ter pripravljena pomagati.
A novembra, pri mojih petdesetih letih, se je moje življenje postavilo popolnoma na glavo. Poskusila sem narediti samomor pod vlakom. Čudežno sem preživela, a posledice so velike. Postala sem invalid.
Ko bi lahko čas zavrtela nazaj!
Kaj vse bi spremenila.
Predvsem to, da me tisto jutro ne bi bilo sram povedati, v kako veliki stiski sem. Da bi se komu zaupala in poiskala pomoč.
Želim si, da moja zgodba reši vsaj eno življenje.
Moje življenje je vse do mojega petdesetega leta teklo nekako povprečno.
Poročila sem se pri 26. letih, rodila dva zdrava otroka, diplomirala ob delu in se zaposlila. Leta so hitro tekla. Kot štiričlanska družina smo se leta 2017 preselili v novo hišo. Na zunaj vse lepo, tako kot v številnih slovenskih družinah. A znotraj sten sobivamo partnerji, otroci, vsi z manjšimi ali večjimi stiskami.
Tako tudi moj odnos z možem že dlje časa ni bil izpolnjujoč.
A ne jaz ne on se nisva bila sposobna ločiti. Popolnoma sva se odtujila drug od drugega. Tempo življenja pa danes od vsakega posameznika zahteva zelo veliko. Zato je tako pomembno, da si vsak dan vzamemo čas zase, da ne izgubimo sebe in kompasa na lestvici nam pomembnih vrednot, da imamo vsaj eno osebo, ki se ji lahko v stiski popolnoma zaupamo.
Da smo hvaležni za vse, kar imamo, in da se naučimo skrbeti za duševno zdravje.
Moja stiska se je pričela marca, ko smo zaradi epidemije covida pričeli delati od doma. Kar naenkrat nisem bila več kos delovnim obveznostim. Kot da bi čez noč izgorela. Nisem se zmogla osredotočiti in tako sem bila vsak dan krepko več kot osem ur za računalnikom. Pričela sta se nespečnost in jutranje potenje, ki je bilo povezano tudi s prehodom v menopavzo.
Nastopile so tudi moje prve zelo velike napake v skrbi za lastno zdravje. Predolgo sem odlašala z obiskom pri izbrani zdravnici. Ko sem prišla do nje, pa je kot zakleto ni bilo, in tako se nisem povsem odprla zdravniku, ki jo je nadomeščal.
Junija sem prvič začutila, da sem padla v depresijo. Bil je vikend, povabljeni smo bili k nečakinji na praznovanje, a jaz sem bila v postelji in nisem želela nikamor. Na silo me je sin prepričal, da moram iti med ljudi.
Delodajalca sem prosila za razbremenitev. Ustregli so mi, za kar sem jim zelo hvaležna. A takrat bi morala ostati v daljši bolniški odsotnosti, vendar tega nisem storila.
Prišel je september in moje težave in skrbi, da v službi ne bom vsega zmogla, so se začele stopnjevati. Ponovno sem prosila delodajalca za razbremenitev, kar je tudi naredil.
Konec oktobra sem s temnimi mislimi prvič prišla tako daleč, da sem si želela vzeti življenje. Prvi poskus se je za moje življenje končal srečno, saj se je ravno takrat na železniški progi pojavil moj »angel«, g. Franci, ki me je odpeljal domov.
Spet sem naredila napako, ker me je bilo zaradi poskusa samomora neizmerno sram. Pred družino, prijatelji in sorodniki. Domače sem prosila, naj o tem nikar ne govorijo naprej. Obljubila sem jim, da tega ne bom nikoli več storila.
Odšla sem k svoji zdravnici, ta pa me je napotila na Center za mentalno zdravje. A človek v takšni situaciji, kot sem bila takrat jaz, s polno glavo zbeganih, nejasnih in depresivnih misli (zaradi covida tudi nihče ni smel biti tam z menoj), zlahka in nerazsodno zavrne antidepresive in tridnevno zdravljenje pri njih.
Odšla sem domov, čeprav so vedeli, da je tudi moj oče pred dvajsetimi leti umrl zaradi samomora in da se mož doma z mojo stisko nikakor ne znajde.
Tudi v službi so opazili, da se z menoj nekaj dogaja. Prosili so me, naj si takoj poiščem psihiatra, ki ga bo plačal delodajalec. Poiskala sem si ga.
Vsak večer sem prehodila 10 km, ker sem bila prepričana, da se bom s hojo pozdravila.
Po 14 dneh sem se ponovno vrnila na delovno mesto. Usodna napaka! Zdržala sem štiri dni.
Peti dan, v petek, 20. novembra, ko bi imela prvi obisk pri psihiatru, pa sem namesto na delovno mesto ponovno odšla do železniške postaje in spet počakala na vlak.
To je bil drugi, usodnejši poskus samomora. Vsega se spomnim. Najbolj pa tega, kako je življenje močnejše od smrti.
Sledilo je okrevanje v UKC Ljubljana, na Psihiatrični kliniki v Ljubljani in v Rehabilitacijskem centru Soča. Na tej poti so bili in so še z menoj psihologi, psihiater in psihoterapevtka iz društva Posvet.
Pot okrevanja bo še dolga.
Kot invalid si sedaj življenje vsak dan postavljam na novo. Kot mami mi je najtežje za otroka. Trudim se, da bi ju čim manj obremenjevala. Imam pomoč osebne asistentke, a je težko, ker je v meni strašna bolečina – ne morem hoditi.
Rada bi vam povedala, da je življenje lepo in da se je vredno truditi za vsak dan posebej.
Če boste padli v stisko, ne čakajte! Takoj se komu zaupajte in poiščite pomoč. Na začetku ne gre brez zdravil. Ta so potrebna, da človeka v duševni stiski stabilizirajo. Obdajte se z ljudmi, ki jim je resnično mar za vas. Pogovarjajte se. Pišite dnevnik.
Poiščite in imejte vedno pri sebi telefonske številke, kamor boste poklicali za pomoč.
Vedite, da nikoli, prav nikoli niste sami, čeprav se kdaj počutite osamljene in neslišane.«
Nisi ok, povej naprej >> – spletna stran za katero si gospa želi, da bi vedeli vsi, ki se kadarkoli znajdejo v stiski in vsi, ki lahko na kakršenkoli način pomagajo v stiski.
