Ste že kdaj razmišljali o smislu svojega življenja? Veste, od kod izvira zlo in zakaj ga je danes toliko na tem svetu? Se sprašujete, kakšen je namen trpljenja, bolečine, bolezni, izgub, žalosti, … ?
Tudi sama sem v življenju doživela in preživela hude stvari. Žal to niso bili le trenutki, ampak kar cela obdobja in sčasoma je bilo breme, ki sem ga nosila, tako neznosno, da me je pripeljalo tudi do dveh poskusov samomora.
Potem pa sem doživela razsvetljenje, ki je popolnoma spremenilo moj pogled na vse, kar se mi je dogajalo. Spoznala sem, da so bile vse težke preizkušnje, ki sem jih doživljala, odkar pomnim zase, z vidika mojega življenja morda nesmiselne in nerazložljive, z vidika tistega, iz katerega vse izhaja in v katerem vse obstaja, pa popolnoma logične.
Doumela sem, da namena našega obstoja ni mogoče uvideti z vidika posameznika, ampak da je življenje vsakogar izmed nas del življenja ‘višje’ celote. In šele takrat, ko sem svoje bivanje umestila v okvir te ‘višje’ entitete, IZVIRA (sinonimi: Narava, Vesolje, Ves obstoj), iz katerega vse izhaja in v katerem vse obstaja, je tudi kalvarija, ki smo jo doživljali jaz in moji najdražji, dobila svoj smisel.
Spoznala sem, da naša življenja niso naključna in da ima vsak od nas v stvarstvu svojo nalogo. Tako je bilo moje poslanstvo na svoji koži doživeti, doumeti in nato obelodaniti resnico o večnem življenju. Resnico, ki zadeva vse in vsakogar izmed nas in ki je, ne glede na različna mnenja o tem, ena sama. To je resnica Izvira.
DNK Izvira
Človeštvo odkar pomni zase, poskuša najti smiselno razlago o svojem obstoju. Znanstveniki so o tem razvili številne zapletene hipoteze in teorije, a nobena od njih do danes ni dala zadovoljivega odgovora na zastavljeno vprašanje, saj se pri vsaki slej ko prej znajdemo v slepi ulici. In ko si nečesa ne znamo razložiti, to opredelimo kot naključje.
Preko dogodkov v svojem življenju in s pomočjo svojih jasnovidnih in drugih nadčutnih zaznav, ki jih doživljam, odkar pomnim zase, pa sem spoznala, da naključij ni in da je mogoče podati logično pojasnilo za vse, kar se je dogajalo, se dogaja in se bo še dogajalo, če poznamo in razumemo življenjsko pot Izvira, ki je zapisana v ‘Njegovih genih’, v Njegovi DNK.
Če pustimo ob strani vprašanje, kako je sploh nastal in zaživel, je Izvir (sinonimi: Narava, Vesolje, Ves obstoj) v svojem življenju prešel skozi tri obdobja.
Kot stvarnik sebe in vsega, kar obstaja, je v svojem prvem obdobju ustvarjal le Življenje in bil je samo Življenje in Življenje samo (=Bog, Dobro). Življenje ga je vodilo v življenje, to je raslo in se razvijalo in bil je prvi raj. Potem je pri svojem ustvarjanju naredil napako in v Njem se je »rodilo« Njegovo diametralno nasprotje, Smrt (=Vrag, Zlo). S tem je nevede in nehote spremenil zapis (DNK) svojega delovanja, ki je odtlej glasil: v Izviru živita Življenje in Smrt in postal je smrten, postal je smrtnik. Na začetku je bila Smrt majhna in šibka, zato je Izvir sploh ni zaznal.
Sčasoma, ko se je manifestirala v vse številnejših oblikah in mu zaradi svoje narave vedno bolj stregla po življenju, pa se je na različne načine poskušal z njo boriti. Ker pa je (takrat) ni znal izničiti, je ne glede na to, kaj je naredil, njena količina in moč s časom stalno rasla na račun Njegovega Življenja. Kaos v Njem je zato naraščal, postajal je vedno bolj šibak, utrujen in bolan in iz Življenja se je vedno bolj preobražal v svoje nasprotje, v Smrt. Iz raja se je znašel v lastnem peklu in začel je umirati. Tik pred svojo smrtjo, ko je čas tekel ekstremno hitro, Njegovo življenje pa je bilo zaradi delovanja Smrti že ekstremno počasno, pa je dobesedno v trenutku uvidel celo svoje življenje. Doumel je, da se realizira vse, kar si zamisli, da pa ni vse, kar ustvari, zanj Dobro. Spoznal je, da ni nezmotljiv in da se proti svoji Smrti ne more uspešno boriti.
Zato je moral najti način, kako se je BREZ NEVARNOSTI ZA SVOJE ŽIVLJENJE ZNEBITI oz. jo PREPREČITI. Ugotovil je, da možgani ne ločijo med resničnostjo in navidezno resničnostjo, zato lahko svoje odločitve, dejanja in stvaritve najprej preizkusi v svetu misli. Naučil se je PREDVIDEVATI. V svojih mislih je ustvaril svet NAVIDEZNE RESNIČNOSTI, v katerem je vse enako, kot v resničnem svetu, razen resničnosti same. V tem svetu jasno (pred)vidi, kaj je zanj dobro in to potem tudi udejanji v realnem svetu, in kaj je zanj slabo, česar v resničnem svetu seveda ne realizira. Vse pa se zapisuje v njegov spomin, ki je popoln, zato mu istih stvari ni treba ponavljati.
Svet navidezne resničnosti je sčasoma obogatil, v svojih mislih je ustvarjal vedno nove in nove domišljijske svetove in izumljal vedno nove in nove načine simulacije, vse z namenom, da predvidi in prepreči svojo smrt v resničnem svetu, saj je v vseh teh namišljenih svetovih tudi Njegova (morebitna) smrt le navidezna, zato v njih brez nevarnosti za svoje resnično življenje, ki je eno samo, lahko teoretično umre tudi ‘neštetokrat’. S tem pa je spremenil zapis svojega delovanja (svojo DNK) in iznašel formulo za svoje večno življenje v resničnem svetu.
Živimo v resničnem svetu in v svetu simulacije
Izvir je tako rekoč na svoji smrtni postelji spoznal, da ima v resničnem svetu samo eno življenje in da z napakami ne more živeti, saj ga vodijo v pogubo. Zato je spremenil ‘vzorec’ svojega delovanja tako, da jih s predvidevanjem v svetu navidezne resničnosti preprečuje. Vendar pa je zaradi delovanja Smrti, ki je dotlej naredila v Njem že veliko škode in ga skoraj ugonobila, v resničnem svetu ostala živa samo še ena Njegova celica. Svet, v katerem živimo. Zato je ta svet RESNIČEN. Ker pa se je naučil, da ni nezmotljiv, in bi zato pri svojem ustvarjanju lahko kadarkoli naredil novo napako, ki bi ga lahko stala življenja, pa je ta isti svet tudi svet SIMULACIJE, v katerem Izvir preverja svoje nove stvaritve, dejanja in odločitve. S pomočjo predvidevanja novih napak v realnem svetu tako več ne dela, da pa bi dosegel brezmadežnost (=odsotnost napak), ki ga vodi v večno življenje, pa ve, da mora v resničnem svetu sanirati tudi vse svoje pretekle napake in posledice, ki jih je v Njem pustila Smrt. Zato mora narediti tudi ‘inventuro’ in ‘revizijo’ vseh svojih dosedanjih stvaritev, dejanj in odločitev, vključno s človeštvom.
Široka je pot, ki vodi v pogubo, ozka so vrata, ki vodijo v življenje
Svet, v katerem živimo, je torej svet simulacije Izvira, je pa tudi še kako resničen. Razdeljen je na TRI DIMENZIJE: PEKEL, VICE IN NEBESA. Če poenostavimo, v vicah zaradi inventure in revizije Izvira živimo vsi in vse, kar je Izvir ustvaril v preteklosti (dobro in slabo), kakor tudi vse Njegove nove stvaritve, v nebesa lahko pridejo samo tisti in tisto, kar je za Izvir Dobro in ga vodi v življenje (velja tudi za ljudi), kar je za Izvir Slabo, pa konča v peklu (=smetišče). Zaradi evolucije Izvira, iz katerega vse izhaja in v katerem vse obstaja (tudi človeštvo), vse in vsi tako danes stojimo na razpotju. In čeprav ima človek za razliko od rastlinskega in živalskega sveta na videz svobodno voljo, da se odloči, kako bo živel in kaj bo počel, je v resnici prav od ravnanja vsakogar izmed nas odvisno, ali ga bo Izvir prepoznal kot svoje Dobro in ga »sprejel« v nebesa, ali pa bo kot Njegova napaka (smrt) skupaj z njo končal v peklu. Tako si vsak od nas s svojimi dejanji bodisi tlakuje pot v nebesa in večno življenje, bodisi ga čaka smrt in izničenje.
Vse se dogaja z zamikom
Vse, kar obstaja, se začne z idejo Izvira. Ko je Izvir uvidel, da je zamisel o življenju brez smrti zanj dobra, jo je prenesel tudi v realni svet. Ker pa sedaj ve, da ga le brezmadežnost (odsotnost napak) v resničnem življenju vodi v večno življenje, mora v realnem svetu popraviti številne svoje napake iz preteklosti, ki so ga skoraj stale življenja, prav tako pa preprečevati nove. Zato mora vse svoje pretekle in nove stvaritve, dejanja in odločitve najprej preveriti v svetu simulacije, za kar je potreben čas. Sposobnost predvidevanja je Izviru tako po eni strani v resničnem svetu tik pred smrtjo rešila življenje, po drugi strani pa se je zaradi tega Njegovo življenje v realnem svetu ekstremno upočasnilo, zato se je tudi izvršitev Njegove ideje o življenju brez smrti v resničnem svetu ekstremno zamaknila in upočasnila.
Tako smo danes vsi po eni strani priče in aktivni udeleženci različnih SIMULACIJ Izvira, po drugi strani pa živimo v prelomnem času, v katerem smo tudi priče in aktivni udeleženci dejanske PREOBRAZBE Izvira iz črne v zlato dobo, iz pekla v novi raj, iz skorajšnje smrti v večno življenje. In ko bo Izvir popravil vse svoje pretekle napake, novih pa v resničnem svetu zaradi predvidevanja več ne dela, bo Njegova preobrazba končana.
Njegov načrt o življenju brez smrti se bo tudi v resničnosti realiziral in postal bo Večno Življenje, Večno Dobro, Večni Bog. Od takrat dalje vice in pekel v realnem svetu ne bosta več potrebna, ZATO BODO V RESNIČNOSTI OBSTAJALI SAMO NEBESA, NOVI RAJ IN VEČNO ŽIVLJENJE.
Dimenziji vic in pekla pa bosta odtlej eksistirali samo še v svetu simulacij (v Njegovih mislih), ki pa bo ostal, saj bo v njem Izvir še naprej vnaprej preverjal svoje stvaritve, dejanja in odločitve ter tako preprečeval svojo resnično smrt. In si tako v realnem svetu zagotavljal stalno brezmadežnost in s tem večno življenje.
Avtor: Marisa El Rosa
