Vsak začetek je…začetek

Dragi bralec/bralka. Prav nobenega namena nima tole moje pisanje učiti, težiti ali pridigati.

Nastalo je iz moje globoke notranje želje, da vzklije na dan kakor prelepa roža in se razcveti na to čudo imenovano blog.

Ne vem o čem bo ravno tekla beseda, nimam strogega plana, ker me zapeljujejo besede same in spletajo misli, včasih smiselne včasih pa čisto podivjane. Prihajajo od nekje v notranjosti in se prav divje podijo po glavi ter nenehno brenčijo kot nadležni mrčes. Res sem se jim dolgo izogibala in našla ogromno izgovorov, strahcev, da ne izvršim dane naloge in da mirno nadaljujem z dolgočasnim vsakdanjim življenjem. In glej ga zlomka, bolj se skrivam in odlašam, močnješi je tisti notranji nemir in ura že močneje tiktaka in me svari.

OGLAS

No, dobro, evo me, skočila sem v vodo in sedaj plavam, ne da bi vedela, ali me bo vrglo v grozljive čeri ali potegnilo navzdol. Je pa še vedno druga možnost- da se sprostim, plavam na hrbtu in gledam modro nebo. Pravzaprav imam raje ptice na nebu kot pa gledanje v kalno dno podivjane reke. Pa ti?