Verjetno skoraj vsakdo pozna osebo, ki ima na vse odgovor. Ne glede na to, o čem teče pogovor, bo povedala, kako stvari v resnici stojijo, kaj se je zares zgodilo, kaj bi morali narediti in zakaj je njen pogled pravilen. Tudi kadar ji nekdo predstavi drugačne informacije ali pove svojo izkušnjo, se zdi, kot da za možnost, da bi se morda motila, preprosto ni prostora.
Takšna oseba ne reče dobesedno: »Jaz vse vem in se ne motim«, vendar njeno vedenje govori prav to. Svoje mnenje predstavlja kot dejstvo, težko sprejme ugovor, napako razloži na način, pri katerem je na koncu še vedno imela prav, in lahko zelo težko izreče preprost stavek: »Motila sem se.«
Na prvi pogled se zdi, da gre za zelo samozavestno osebo, ki je prepričana vase. Toda psihološki pogled na takšno vedenje je precej drugačen. Za močno potrebo po tem, da ima oseba vedno prav, se namreč lahko skriva nekaj povsem drugega kot resnična notranja gotovost. Včasih je za tem strah pred napako, potreba po nadzoru, težko sprejemanje lastnih omejitev ali občutek, da bi priznanje napake pomenilo izgubo lastne vrednosti.
Odpre pa se še eno vprašanje: ali oseba v resnici brani svoje mnenje ali pa brani svojo predstavo o sebi?
Zakaj je nekaterim tako težko priznati, da se motijo?
Priznati napako je za večino ljudi neprijetno.
Nekdo lahko ugotovi, da je nekaj razumel napačno, to prizna, popravi svoje mnenje in nadaljuje. Njegova vrednost se zaradi tega ne spremeni.
Pri osebi, ki je močno navezana na občutek, da mora imeti prav, pa lahko napaka pomeni veliko več. Ne gre več samo za napačno informacijo ali napačno presojo, ampak se lahko nezavedno dotakne njene predstave o tem, kdo je.
Če se vidi kot zelo pametna, sposobna, razumna ali izkušena oseba, je lahko priznanje napake v nasprotju s to predstavo. Zato se lahko pojavi močna potreba po obrambi.
Namesto: »Tukaj sem se zmotila«, se pojavijo razlage, zakaj je prišlo do nesporazuma, zakaj drugi niso pravilno razumeli situacije, zakaj podatki niso zanesljivi ali zakaj je bila njena odločitev glede na takratne okoliščine vseeno pravilna.
Na ta način oseba pogosto ne brani več samega dejstva, ampak svojo podobo o sebi.
In prav tukaj se skriva ena pomembnejših razlik med zdravo samozavestjo in potrebo po tem, da imamo vedno prav.
Samozavestna oseba lahko reče: »Ne vem«
Zdrava samozavest ne pomeni, da oseba pozna odgovor na vsako vprašanje. Pravzaprav je pogosto ravno nasprotno. Oseba, ki je notranje dovolj stabilna, lahko brez večjih težav prizna, da nečesa ne ve, da se mora o določeni temi še poučiti ali da je nekdo drug določeno stvar razumel bolje.
Takšna oseba lahko spremeni svoje mnenje, ne da bi imela občutek, da je zaradi tega izgubila svojo vrednost.
Pri osebi, ki mora imeti vedno prav, pa je lahko stavek »ne vem« veliko težji. Nevednost pomeni negotovost, negotovost pa lahko pomeni izgubo občutka nadzora. Zato se lahko zgodi, da oseba raje poda samozavesten odgovor, čeprav v resnici nima dovolj informacij.
Navzven je videti zelo prepričana vase, v notranjosti pa je lahko prisotna precejšnja potreba po tem, da bi se izognila občutku negotovosti.
To je eden od razlogov, zakaj pretirana gotovost ni vedno znak močne osebnosti.
Ko pogovor postane tekmovanje
Z osebo, ki mora imeti vedno prav, je lahko zelo težko voditi normalen pogovor, saj različnega mnenja pogosto ne doživlja kot nekaj naravnega, ampak kot izziv.
Če poveste, da imate drugačno izkušnjo, bo morda pojasnila, zakaj vaša izkušnja ni pomembna. Če poveste svoje mnenje, bo iskala argumente, s katerimi ga bo zavrnila. Če navedete drugačne informacije, bo poiskala novo razlago.
Sčasoma se lahko pogovor spremeni v nekakšno tekmovanje, v katerem sploh ni več pomembno, kaj se lahko oba naučita drug od drugega. Pomembno postane, kdo bo imel zadnjo besedo.
Takšna komunikacija je lahko za drugo osebo zelo izčrpavajoča, še posebej takrat, ko ugotovi, da se ne pogovarja več zato, da bi jo druga oseba razumela, ampak zato, da bi jo premagala z argumenti.
Zdrava komunikacija namreč ne zahteva, da se dve osebi vedno strinjata. Omogoča pa, da lahko ena oseba reče: »Jaz to vidim drugače,« ne, da bi druga to doživela kot osebni napad.
Kaj se skriva pod potrebo po nadzoru?
Pri nekaterih osebah je potreba po tem, da imajo vedno prav, povezana tudi z močno potrebo po nadzoru. Če lahko določeno situacijo razložijo, imajo občutek, da jo obvladujejo. Če vedo, kaj se dogaja, se počutijo varneje.
Življenje pa je nepredvidljivo in prav tega ni mogoče popolnoma nadzorovati.
Ne moremo vedeti, kaj bo nekdo drug naredil, kako se bo razvila določena situacija ali kako se bodo stvari spremenile čez nekaj mesecev. Za nekatere osebe je takšna negotovost zelo neprijetna, zato si pomagajo tako, da si ustvarijo občutek, da imajo odgovore.
»Vem, zakaj se je to zgodilo.«
»Vem, kaj ta oseba v resnici misli.«
»Vem, kaj se bo zgodilo.«
»Vem, kako je treba to rešiti.«
Takšne izjave lahko dajejo občutek varnosti, vendar lahko hkrati osebo zaprejo v prepričanje, da je njena razlaga edina mogoča.
Psihološki obrambni mehanizmi lahko zelo spremenijo podobo dogodka
Ko oseba zelo težko sprejme možnost, da se je zmotila, se lahko pojavijo različni psihološki obrambni mehanizmi. To ne pomeni, da ima takšna oseba nujno kakšno motnjo, saj so obrambni mehanizmi del običajnega človeškega psihološkega delovanja. Razlika je predvsem v tem, kako pogosto se uporabljajo in kako močno vplivajo na odnose.
Eden od njih je racionalizacija, pri kateri oseba za svojo odločitev ali vedenje poišče razlago, ki ji omogoča ohraniti pozitivno predstavo o sebi.
Če se na primer nekaj ne izide tako, kot je pričakovala, lahko svojo odločitev razloži s tem, da so se okoliščine nepričakovano spremenile. Morda je to res, vendar lahko v nekaterih primerih razlaga služi predvsem temu, da ji ni treba pogledati možnosti, da je bila njena prvotna presoja napačna.
Drug pomemben vidik je zanikanje, pri katerem oseba težko sprejme določeno dejstvo, ker je preveč neprijetno ali v nasprotju z njeno predstavo o sebi.
Zato nekdo ni nujno pripravljen spremeniti svojega prepričanja niti takrat, ko se pojavijo dokazi, ki mu nasprotujejo.
Ko ego potrebuje imeti vedno prav
Česa se oklepa ego?
V številnih duhovnih tradicijah ego predstavlja del osebnosti, ki ustvarja občutek identitete. Potrebuje predstavo o tem, kdo smo, kakšni smo, kaj znamo in kakšno mesto imamo med drugimi.
To samo po sebi ni nič slabega. Problem nastane, kadar se oseba s svojo predstavo o sebi tako močno poistoveti, da je ne more več postaviti pod vprašaj.
Če je njena notranja identiteta zgrajena okoli prepričanja: »Jaz sem tista, ki vedno ve,« potem je lahko priznanje napake veliko bolj boleče, kot se zdi.
Ne gre več samo za to, da je bila določena trditev napačna. Za trenutek se zamaje tudi njena predstava o tem, kdo je.
Z ezoteričnega vidika bi lahko rekli, da ego potrebuje potrditev, medtem ko zavest ne potrebuje zmage.
Zavest lahko opazuje lastno napako in se iz nje nekaj nauči. Ego jo lahko doživi kot grožnjo.
Ko oseba ne brani več resnice, ampak sebe
Oseba lahko začne pogovor z iskrenim prepričanjem, da zagovarja resnico, vendar se lahko med pogovorom postopoma zgodi, da začne braniti predvsem svojo pozicijo.
Ko se pojavi nova informacija, je ne uporabi zato, da bi preverila svoje prepričanje, ampak zato, da poišče način, kako ga obdržati.
Takrat se lahko zgodi, da oseba, ki je sprva govorila o določeni temi, na koncu govori o tem, zakaj ima prav.
Tema pogovora se spremeni v dokazovanje.
In bolj, ko druga oseba pritiska z argumenti, bolj se prva oklepa svojega položaja.
To bi lahko razumeli kot navezanost na identiteto. Oseba ne želi samo, da bi bilo njeno mnenje pravilno. Želi, da bi bila ona tista, ki ima prav.
Duhovna rast se začne tam, kjer ni več treba imeti zadnje besede
Eden od pomembnejših korakov osebne in duhovne rasti je sposobnost, da prenesemo trenutek, ko ne vemo.
To se morda sliši preprosto, vendar je za nekoga, ki je svojo samozavest dolga leta gradil na znanju in gotovosti, lahko precej zahtevno.
Ampak to niso znaki šibkosti. Ravno nasprotno, kažejo na določeno notranjo fleksibilnost in širino.
Oseba, ki lahko spremeni svoje mnenje, ni manj močna. Njena moč je v tem, da ji ni treba ostati ujeta v starem prepričanju samo zato, da bi ohranila podobo o sebi.
Tudi taoistični pogled govori o tem, da ni treba vsega prisiliti
V taoizmu najdemo idejo, da življenje ni nekaj, kar bi morali ves čas na silo nadzorovati. To ne pomeni pasivnosti, ampak večjo občutljivost za tok dogodkov in sposobnost, da se ne upiramo vsaki spremembi samo zato, ker ni takšna, kot smo si jo zamislili.
Oseba, ki mora imeti vedno prav, pogosto poskuša nadzorovati tudi nekaj, česar ni mogoče popolnoma nadzorovati – kako bodo drugi razumeli določeno situacijo, kaj bodo mislili, kdo bo imel zadnjo besedo in katera razlaga bo na koncu veljala.
Toda življenje je veliko bolj zapleteno od ene same razlage.
Včasih imata lahko dve osebi vsaka svoj del resnice. Včasih se lahko naše razumevanje dogodka čez čas spremeni. Včasih nekaj, kar se nam danes zdi popolnoma jasno, čez nekaj let vidimo povsem drugače.
In prav sposobnost, da to sprejmemo, lahko prinese precej več notranjega miru kot nenehno dokazovanje.
Prava notranja moč ne potrebuje nenehnega dokazovanja
Morda je največji paradoks vsega skupaj ta, da oseba, ki je resnično notranje varna, nima tako velike potrebe po tem, da bi drugim dokazovala svojo pravilnost.
Lahko posluša, dvomi, spremeni mnenje, prizna napako, lahko reče, da nečesa ne ve. In pri tem se njena vrednost ne zmanjša.
Morda največja sprememba nastopi takrat, ko oseba ugotovi, da ji ni treba več dokazovati, da vse ve.
Kajti modrost ni v tem, da imamo odgovor na vsako vprašanje.
Modrost je tudi v tem, da znamo prepoznati trenutek, ko nimamo odgovora, ostanemo odprti in dovolimo, da nas življenje še vedno česa nauči.
