Ta blog pišem za vse ljudi, ki so kadar koli bili zlorabljeni in potrebujejo v življenju malo upanja. Povem vam, da se da napredovati v življenju kljub tej grozi. Povem vam, da se da s tem živeti. Povem vam, da skozi čas počasi izginjajo telesni spomini. Spomin ostane. Ja. Vsak dan se vrti, ampak postane majn grob. Povem vam, da se tesnoba umiri. Povem vam, da se telo na sploh umiri. Ne vem, če bo kdaj popolnoma mirno a povem vam, da se umirja. Ne le telo tudi srčni utrip. Povem vam, da se splača vztrajati in iti preko vseh teh bolečin, ki na koncu podarijo le jok…. Ta žalost je za moje pojme najbolj boleča žalost v življenju, ki kar rine in rine iz telesa. Se vleče kakor smrkelj. Včasih je tako močna žalost, da se sploh ne da jokati. Jok, pa podari upanje za boljši dan ali boljšo noč.
SPOMINI OSTANEJO
Kljub temu, da verjetno 100 krat povemo en spomin, ta se še vedno kroži v možganih. Še vedno, ko govorimo o njem požiramo slino. Še vedno se nam spremeni glas, ko ga izgovarjamo. Še vedno nam nabije tesnobo. Še vedno se telo na to na 1000 načinov odzove. Vsako telo se odzove drugače. Ampak ja, majn boli, ker mi postanemo močnejši. Na ta dogodek gledamo drugače. Jezo preusmerimo drugam. Malo bolj zaupamo procesu in sebi. Počasi spoznavamo, da nismo krivi. Ampak velikokrat se še tako počutimo. Pravzaprav sploh ne vem kdaj gre ta krivda vstran. Enkrat bo že nehala vztrajati. Sram tudi ostane. To sta ena dva najmočnejša občutka, ki nas dolgo časa spremljata. Včasih ne vem kaj naj z njima. A na srečo počasi opazite, da ti občutki niso vi in da to le čutite. Spoznate, da vi niste gnili ampak le telesni spomin. Posledično vidite, da telo ni gnilo ampak le fak… spomin. Spomin bo vedno gnil, ker to je gnilo dejanje.
»ČRNA OVCA« V DRUŽINI?
Ne pričakujte, ko razkrijete zlorabo da ne boste postali črna ovca v družini. Pravzaprav nič ne pričakujte. Ja ja, vem. Ni tako preprosto. V širši ali ožji ali v obeh. Žal. Tukaj mi je zelo žal. Z razkritjem zlorabe, se za sabo potegne veliko prahu raznih vzorcev tudi pri ostalih ljudeh. Takrat tudi vidite kdo vas ima rad in kdo se dela, da vas ima rad. Kruta resnica. Žal še vedno 80 % ljudi ne verjame ali noče verjeti. Lažje je živeti v laži, kakor v resnici. Za resnico se je potrebno boriti. Glavno, da vi veste, kaj je bilo. Naj vam ne bo hudo, če se ne spomnite vseh spominov. Glavno, da se po vsem tem razumete, cenite in da to gradite naprej. To je dejstvo. Pravzaprav imamo vsi veliko dela na sebi. Ali so to zlorabljeni ljudje ali ne. Eni več eni manj. Eni si pač ne priznajo.
Žal bo še naprej večina ljudi na vas dajala krivdo. Govorili bodo, da si izmišljujete in še kaj. Govorili bodo, da je z vami nekaj narobe. Govorili bodo, da ne vejo kje ste to videli. Dejansko se vas le bojijo. Največji point je to, da si oni prekrivajo resnico.
Družina se dostikrat razbije na dva pola. Na ljudi, ki verjamejo in na ljudi, ki ne verjamejo. Priporočam, da nimate stika z ljudmi, ki vam ne verjamejo ali se z njimi omejite. Vem, težko je. Ne obupati. Iščite ljudi, ki vam verjamejo. Živite v resnici in se ne z njimi pogovarjati le o vremenu. Ta oblaček neizrečen glede zlorabe vas v nedogled spremlja. Ljudje se bodo bali govoriti o tem. Ne bodo prihajali na srečanja, ker vam ne bodo upali pogledati v oči, ker se bodo bali in ker se ne želijo o teh temah pogovarjati. Ostanite močni in se družite le z ljudmi, ki vam verjamejo. Tekom časa boste tudi videli kdo vam verjame in kdo ne. Možno je, da boste tudi mislili, da vam nekdo verjame a spoznali, da vam dejansko ne. Take dajte v koš. Zdaj vsaj veste kje so. Borite se za resnico, sebe in ne dovolite, da vas ta oblaček ki je težak in boleči spremlja celo življenje. Razbijte ga z resnico. Je boleče. Je mučno. Je za popizdit težko, a se splača. Res splača se. Takrat bo zelo tesnobna in burna reakcija ampak soočite se s tem strahom in tesnobo. Ne pozabite strah je le votel, kakor hladilnik. Vem, veliko strahu imate v življenju. Razumem. Življenje je zame en veliki strahec. Ampak se splača s tem strahom postati prijatelj, ker ta strah je lahko dobri zaveznik za ostale izzive, ki pridejo tekom življenja.
Ok, te ljudi sem želela razumeti. Dala sem jim veliko možnosti, eni bi rekli preveč. Mogoče. Mogoče. Ne vem. Ne vem. To si mislim, ni pomembno. Vem le, da sem tisti trenutek naredila vse kar sem lahko in vse trenutke za tem. Povedala na glas, da zaščitim morebitne naslednje žrtve in da spregovorijo, če lahko. Ok. Juhej super. A potem sem dobila razočaranje (logično), ker ja se jih je večina obrnila proti meni. Proti resnici! Postavila sem ostre meje, le zase. Eni bi rekli preostre. Mogoče. Ponovno kako gleda na to vsak posameznik. Rekla bi v redu meje, ki so bile postavljene na licu mesta. Se soočila z ljudmi, ki je bilo potrebno. Z nekaterimi želela se srečati na 4 oči, ampak so se ustrašili. Koga? Resnice. Nisem v njihovih glavah in ne vem kaj razmišljajo…mogoče trenutno malo bluzim. (Pustila bom to bluzenje notri, ker tudi če je to bluzenje, je to OK bluzenje.) Ali pa le ne vem kako naj to opišem. Včasih so čustva močnejša od možganov. Aleluja!
Zdaj pa še ena resnica, drage moje žrtve. Ste pripravljeni? Storilci naredijo VSE, da večina populacije misli, da se lažete. K sebi nekako prikličejo ljudi, ki mislijo, da jim bodo verjeli se naredijo uboge (včasih), se zjočejo (včasih), so sarkastični (včasih), se naredijo fino, se naredijo človeške…itd itd itd Samo, da zakrijejo resnico. Veliko ljudi zapade v to jamo, ker je tako lažje za njih in ker NE želijo videti RESNICE. Ja, svet je res kruti.
ZA NA KONEC…
Niso vsi ljudje slabi. Le najdete jih je potrebno. Ko delate na sebi, postaja svet drugačen. Hkrati vidite še več resnic, groze, nepravičnosti a nekako spontano se z vsem tem borite in kljub vsej tej grozi najdete OK ljudi. Veliko sranja sem dala skozi, da sem zdaj kjer sem. Res veliko. Ne želim se hvaliti s tem, to pišem da vidite da včasih druge poti ni, le da se borite in se vsak dan vstanete iz postelje in naredite korak zase in ne za druge. Tudi ta blog pišem zase, da vidim kar vse sem naredila. Spoznavam, da včasih se je potrebno ustaviti in pogledati in ne samo teči v življenju.
Ko pogledam nazaj, ja je super kakor je zdaj, ampak za vsem tem se skriva ogromno bolečine in trpljenja, da sem prišla do sem. Ni vse v življenju tako preprosto. Zdi se mi, da je za mojim nasmehom ogromno bolečine, a hkrati sem ponosna tam kjer sem zdaj.
Tu pa tam opazim, da res lahko gledam na zlorabo kot nekakšni zelo težki izziv v življenju. Jeb…, nepravični in ogabni izziv. Da sem pač na žalost tam bila jaz in še kdo. Opažam, da si je res potrebno »le popredalčkati« ta kup bolečine in črnine.
Ne pozabite te občutke, ki jih imate (telesne ali čustvene) to niso vi, so le občutki na grdi spomin. Te občutki so spomin in vas ne definirajo. Ste veliko več kakor ti občutki, ki jih nosite vsak dan, vsako uro, vsako minuto, vsako sekundo, vsako tisočinko….
Živa Bombek
