Zakaj za osebno rast nujno potrebujemo odnose? Zakaj ne zadošča odnos do sebe in s samim seboj? Mar nismo mi tisti, ki se najbolje poznamo in najbolje vemo, kaj bi želeli pri sebi spremeniti?
Čeprav je odnos, ki ga imamo do sebe, tudi pomemben za osebno rast, so za večje preskoke potrebni odnosi z drugimi ljudmi. Navsezadnje smo ljudje odnosna bitja in šele v stiku z drugimi lahko ugotovimo, kako zvesti smo sami sebi ter svojim vrednotam in načelom.
Marsikdo misli, da je za osebno rast, še posebej duhovno rast, najbolj primeren odmik od množice ljudi in vsakdanjega življenja. Po možnosti nekajmesečni odklop od vsega, nekje v ašramu v Indiji ali na meditativnih počitnicah na Baliju. Res je, da veliko ljudi ne zdrži biti sami s sabo niti en dan, zato jim tovrstni pobegi v osamo in stran od ponorelega sveta lahko pomagajo pri odkrivanju kdo sploh so in kaj si želijo v življenju. Skozi meditacijo nedvomno spoznamo marsikaj o sebi in tudi bolje začutimo sebe. Ko smo sami s seboj, krivdo za svoje počutje in občutke težko zvalimo na koga drugega. Poleg tega smo se prisiljeni soočiti z vsemi potlačenimi vsebinami, starimi vzorci in neprijetnimi čustvi.
Večina ljudi se vrne s tovrstnih popotovanj k sebi povsem prerojenih. Vedo, kdo so, kaj čutijo, kaj hočejo in česa nočejo, na novo zaživijo. Občutek imajo, da so končno doumeli, na kakšne načine so sami sebi povsem po nepotrebnem zapletali življenje. Odločeni so, da bo odslej vse drugače.
Žal tovrstne spremembe, odločitve in dobre namere pogosto ne preživijo prav dolgo. Pa ne zato, ker bi ljudem nujno popustili volja in želja, temveč ker naletijo na realnost. Dokler ljudje spreminjajo sebe znotraj meditativnega ali kakšnega drugega mehurčka, je marsikaj izvedljivo. Ko pa se vrnejo v hektični svet vsakodnevnih obveznosti, nergajočih ljudi, hrušča in trušča, ter stalnih pritiskov, se ves napredek velikokrat razblini. Če nismo v interakciji z drugimi ljudmi, ne moremo preveriti, kako dobro nam pravzaprav gre na poti osebne rasti in preobrazbe.
Druge ljudi in odnose z njimi potrebujemo, da nam nastavijo ogledalo, da nam pritisnejo na bolečo točko, da nam sprožijo nezavedne in ozaveščene stare vzorce, da v nas ponovno vzbudijo neprijetna čustva. Šele ko smo v odnosu z nekom, lahko ugotovimo, ali so naše nove namere in odločitve dovolj trdne. Ali res znamo postaviti meje? Nas še zaboli, ko nas nekdo označi za nekaj, za kar vemo, da nismo? Znamo izraziti svoje mnenje in pričakovanja, ko na drugi strani poskuša nekdo z nami manipulirati? Se spet zapletamo v intimne odnose z ljudmi, ki nas prizadenejo na isti način, kot smo bili že neštetokrat?
To je zgolj nekaj vprašanj, ki se neizogibno pojavijo v odnosih. Sami pri sebi lahko marsikaj predelamo, se naučimo biti bolj prijazni s sabo, manj zahtevni in strogi. Lahko se naučimo imeti se radi in se ceniti. Koliko smo zares osebnostno in duhovno zrasli, pa se pokaže, ko nam nekdo poskusi omajati naše prepričanje vase. Zato so odnosi pomembni. Da nam pokažejo, kje še nismo povsem suvereni in s čim bi se bilo morda smiselno še ukvarjati. Vse z namenom, da bo naše življenje lažje, bolj mirno in bolj v skladu s tem, kdo in kaj smo.
