Zakaj in kako odpustiti?

Odpuščanje je potrebno zaradi nas samih, da se osvobodimo čustvenega strupa, ki so ga v naše telo vnesle zamere.

Prav tako nam zamere onemogočajo svobodno življenje, saj kdor ne odpušča živi v preteklosti in semena zamer mu grenijo in kalijo blagostanje njegovih dni. Navedeno se odraža s stresom, sčasoma tudi v raznih zdravstvenih tegobah, skaljen pa je tudi notranji mir in posledično izgubljamo stik s sabo.

Kadar od druge osebe dobimo ustrezno opravičilo, je odpuščanje samodejen proces. V kolikor opravičila ne prejmemo, je odpuščati potrebno predvsem zaradi nas samih in naših odnosov.

Odpuščanje ne pomeni, da se strinjamo z dejanjem, ki ga nam je nekdo storil, temveč zgolj, da iz svojega življenja odpustimo zamero, jezo, sovraštvo, negativne misli povezane z nameni po maščevanju ipd. S tem se odrečemo »strupom«, ki obremenijo najprej našo duševnost, kasneje pa tudi naše telo.

OGLAS

Včasih gojimo zamere do sebe, drugič do drugih. Prve so pogosto nezavedne in nastajajo predvsem takrat kadar zaradi krivic, ki so nam jih storili starši, krivimo sebe, v odrasli dobi pa predvsem takrat, kadar zatajimo sami sebe. Zamer, ki jih gojimo do drugih, se pogosteje zavedamo in se odražajo predvsem v naši prekinitvi pristnih odnosov.

Neglede na to komu smo zamerili, je za izvedbo uspešnega procesa odpuščanja potrebno izvesti celosten proces, ki zajema ozaveščanje zamere, spoznanja o »širši sliki vzrokov za dogodek«, ozaveščanju in sprostitvi ujetih čustev ter spoznanj o nas samih in osebi in naši medsebojni povezanosti.

Ob tem spoznamo, da se je izvirni dogodek zgodil tudi na osnovi našega prispevka ter spoznamo stisko osebe, ki jo je vodila v za nas »nedopustno ravnanje do nas«.

Resnica je, da smo kot ljudje vsi ujeti v svojo subjektivno resničnost po kateri se med seboj razlikujemo in da kot odrasli ljudje zmoremo uporabiti veščine komunikacije za premagovanje razlik in izražanje lastnih potreb in želja.

Vsi dogodki, ki se nam zgodijo v odrasli dobi so pravzaprav naše priložnosti za osebnostno in duhovno rast, da zacelimo rane preteklosti in se naučimo živeti iz notranjega miru in stika s samim sabo.