Laži so naše pogoste spremljevalke. Pravijo, da se dnevno nekajkrat zlažemo čisto na rahlo, take pač, nepomembne laži, ko želimo koga spraviti v dobro voljo ali neko nepomembno stvar prikriti, ali pač nekoga ne želimo obremenjevati s kako podrobnostjo. To so tako imenovane ‘bele laži’, ko z njimi ne storimo nič hudega drugi osebi.
Poznamo pa tudi težke, uničujoče laži. Ki jih je človeška zgodovina polna. Politika je primer na videz delujočih laži, ki jih mi vsi kupimo na vsakokratnih volitvah. Vemo, da predvolilne obljube ne bodo mogle biti uresničene, da kandidati govorijo neresnice ali polresnice, pa kljub temu veselo zamižimo na obe očesci in gremo voliti tisto osebo, ki je morebiti malce bolj znala argumentirati zakaj bo nekaj naredila tako in ne drugače. Ali pa smo generacijsko privrženi eni struji ali stranki pa sploh ne razmišljamo o tem, kakšne laži nam servirajo. Nič ne de, tako se vrti ta naš svet. Na lažeh, med drugim.
Zakaj lažemo
Ena od mamic mi je postavila zelo dobro vprašanje in sicer, zakaj njena petletna hči laže. Kaj jo napelje k temu, da povsem mirno zatrdi, da ni pojedla marmelade, istočasno pa ima okoli ust sledi taiste sladke dobrote. Razmišljam, da je laž večinoma izraz stiske ali nemoči. Otrok se zlaže, ko ve, da ni nekaj naredil tako, kot od njega zahtevajo ali pričakujejo starši pa to želi prikriti ali zanikati tako, da se zlaže. Torej bi lahko rekli, da je v tem primeru laž posledica notranje stiske in nemoči. Ob tem se lahko vprašamo, kam je odšlo zaupanje, na katerem naj bi se gradil odnos med otrokom in staršem. Kajti, če bi otrok zaupal staršu, da ve, da se bo lahko o vsem pomenil brez strahu pred kaznijo, bi verjetno izrekel tudi kakšno laž manj.
Izredno pomembno je, da otroku ob prvih lažeh povemo in mu definiramo, kaj laž je. Ob tem mu tudi jasno in nedvoumno razložimo, zakaj v družini ne dopuščamo laži, zakaj je škodljiva in da z njo ne bo otrok nič dosegel, četudi se mu zdi, da se bo v tistem trenutku morebiti izognil sankcijam.
Laži so nevarne, ker zameglijo oziroma izrinejo resnico. Če resnica ne prevladuje v družinskih in partnerskih odnosih, se zlorablja tudi zaupanje, kar pomeni, da le-to izgublja pomen. Ko v partnerskem odnosu oba udeleženca ugotovita, da si spričo lažnih dejstev ne zaupata več, je zelo možno, da bo zveze konec.
Poznate tiste laži, ko žena v dvomu sprašuje moža ali ji je zvest, pa gospod odgovori, da seveda. Če vemo, da ima na primer ljubico že nekaj časa, potem je to ena velika in debela laž, a za dotičnega je to lahko tudi resnica, saj ima ženo še vedno rad, a skače čez plot zgolj zaradi seksualne popestritve. Njemu se morebiti zdi, da ne vara, saj ni zaljubljen v neko drugo osebo. Vidite, laži je cel kup, vse pa bolijo, ko jih odkrijemo.
Sama pravim, da naj se potrebo po laži pri otroku zatre kar na začetku poskusov laganja. Vsak otrok se želi izogniti nekim neprijetnim dejstvom ali zahtevam tako, da se zlaže. Naloga nas staršev je, da tega ne dopustimo in jasno otroku povemo, da bomo za laž izvedeli slej kot prej. Sama sem rekla že mnoga leta nazaj moji mladi dami, da bom izvedela za laž danes ali jutri, mogoče čez mesec ali dva, morebiti čez pol leta, a naj se zaveda, da ničesar ne pozabim in da dlje kot bo trajalo, da ugotovim, da je lagala, bolj težka bo moja sankcija, saj je za izgovorjene laži potrebno prevzeti polno odgovornost. In ni hudič, da se je res večkrat primerilo, da sem neke majhne laži ugotovila kasneje, pa se o njih tudi pogovorila resno in s tem se je dokazala moja trditev, da ima laž kratke noge.
