Kazalo

Zgodba o prepoznavanju vzorcev, ki vodijo v obsojanje

Spustiti obsojanje zna biti strašljivo in zmede, ker gre za vzorec, s katerim smo odrasli in se nanj opirali.

Za vsako obsodbo je v jedru rana. Celo majhne in na videz nepomembne obsodbe izhajajo iz našega sramu in senc. Če smo srečni in izpolnjeni, ne bomo obsojali. Naši občutki, da nismo vredni, nas vodijo, da projiciramo obsodbo navzven. Podzavestno verjamemo, da če prenesemo svojo bolečino na nekoga drugega, nam je ne bo treba čutiti.

Torej, namesto da bi se obrnili na svoje občutke neprimernosti in nevrednosti, se izognemo bolečini z osredotočanjem na tisto, kar zaznavamo, da je pomanjkljivost pri drugih. Vendar nam projiciranje obsodbe na druge ljudi daje le začasno, majhno odložitev. Ne le da se naši občutki neprimernosti ne raztopijo, ampak, da je stvar še hujša, čutimo podzavestno (ali zavestno) tudi krivdo, da obsojamo druge.

Gabbrielle Bernstein v knjigi Razstrupite se obsojanja razgali lastno zgodbo o tem, kako jo je Vesolje vodilo, da se je spopadla z neprijetnim vzorcem, iz katerega je projicirala obsodbo na nekoga drugega.

Na štiridnevnem srečanju so najeli Gabbriele (Gabby) za učenje, a bilo je prvič, da ni bila le gostja in predavateljica, bila je tudi udeleženka. To je bila zanjo nova dinamika. Do sedaj je bila vedno v vlogi učiteljice. Od petinštiridesetih udeležencev na tem dogodku jih je veliko poznala in v skupini je vladalo pravo tovarištvo. Bilo je veliko prostega časa za vsakogar, da se spoznajo in se sprostijo.

V skupini je bilo dekle, ki jo je res živciralo. Bila je lepa, mlada, zabavna in samozavestna. Izredno dobro se je počutila v svojem telesu in oddajala močno energijo, ki je bila istočasno otročja in seksi.

Gabby jo je hotela imeti rada, ampak v mislih je ni mogla nehati obsojati. Ves čas je premišljevala: Kakšna spogledljivka!

Njene obsodbe so postajale vse bolj zoprne. Bilo je le vprašanje časa, kdaj bo ubesedila negativne misli, saj je izvrstna govornica in, če bi nekaj premišljevala znova in znova, bi na koncu na neprijeten način zletelo iz njenih ust. In je res.

Nekega večera je pri jedi šla mimo tega dekleta, ko se je pogovarjala s fantom pri mizi. Okrog je sedelo še veliko drugih. Pogledala jo je in rekla zelo naglas: »Vau, si pa res spogledljivka!«

V tistem trenutku je na njenem obrazu videla popoln šok in zadrego. Njena energija je izginila in obrnila se je stran.

Gabby je takoj padla v občutek sramu in krivde. Lahko je videla, kako se je odzvala na njeno obsodbo in kako jo je vznemirila. Bilo ji je nerodno. Še posebej jo je bilo sram, da se je, kot ena od predavateljev na srečanju, do nekoga tako obnašala. Njena obsodba jo je res potolkla.

V sebi je vedela, da je naredila nekaj narobe, a trajalo je nekaj časa, da si je to priznala. Najprej je hotela stvar umiriti in se pretvarjati, da ni bilo nič takega. Ni si hotela priznati dejstva, da je naredila nekaj tako bednega. A globoko v sebi je vedela, da je projicirala svojo rano na to nedolžno dekle. Naslednje jutro se je zbudila še vedno z močnim občutkom krivde in sramu. Dekletu je napisala SMS: »Pojdiva na zajtrk.« Odgovorila je: »Dobra ideja.«

Sedli sta k zajtrku in led je prebila z besedami: »Žal mi je, če sem te včeraj užalila, samo hecala sem se.« Ampak njeno opravičilo razumljivo ni bilo dovolj. Dekle ji je povedalo, kako jo je zbegalo, da se je tako obnašala do nje, in da čuti, da ni bila le šala. Čutila je, da je bilo podprto z neke vrste grdim nezadovoljstvom.

Njen odgovor je odmeval v Gabby. In bilo jo je še bolj sram. V tej sramoti je imela dve izbiri. Lahko bi se branila in se napol opravičila ali dobro pogledala resnične razloge za obsodbo. Ni vedela, za kaj se bo odločila, zato je tiho prosila duha, da pristopi in posreduje.

V tej tišini je dekle spet spregovorilo: »Veš, kar si rekla, me je globoko vznemirilo, ker sem zelo sramežljiva v zvezi s pozornostjo moških.« Pripovedovala je, da je pred kratkim odkrila težke spomine iz otroštva, zaradi česar ji je bilo nerodno ob moški pozornosti.

To je bil čudežen trenutek. Gabby je sedela nasproti te nedolžne ženske in z njo govorila, da se je le tri mesece prej tudi ona spomnila svoje otroške travme. Priznala je, da je več kot trideset let živela s krivdo in sramom glede svojega spolnega življenja.

In v tem trenutku je prepoznala svojo rano. Odkrito se ji je iskreno opravičila in rekla: »Tvoja seksualna svoboda je sprožila moj sram. Počutila sem se, da nisem dovolj dobra in da je z menoj nekaj narobe. Zato sem te obsodila.«

V tem trenutku je bila njuna resnica razkrita in spoštovali sta svoje rane. Vstali sta v polni zajtrkovalnici, obkroženi z ljudmi, se objeli in jokali. Jokali sta zaradi travme iz otroštva, jokali zaradi izgubljene nedolžnosti in jokali sta z radostjo ob zdravljenju, ki sta ga prejeli.

Tisti trenutek resnice je raztopil ločenost in napad. To, da sta bili dovolj pogumni, da počastita svoje rane, je povzročilo, da je obsojanje izginilo. Druga v drugi sta prepoznali svoje rane, sram in sprožilce. S spoštovanjem teh ran sta se osvobodili.