Zakaj nas napada zlo in kako sem se ga sama uspešno rešila

Če si ne zatiskamo oči pred resnico in se ne slepimo, danes v stvarstvu obstaja že veliko zla in le malo dobrega. Ljudje se s tem problemom spopadajo različno, dejansko pa obstaja le en način, kako se zla uspešno tudi (od)rešimo.

MOJA IZKUŠNJA Z EKSORCIZMOM

Že od rosnih let čutim in vidim dobre in zle entitete in duhove, vendar o tem nisem govorila, saj sem že zelo zgodaj spoznala, da družba na ta dar ne gleda ravno z odobravanjem. Tako sem se z zlom, ki me je napadalo od malih nog, soočala sama, kot sem takrat vedela in znala. V začetku sem poskušala njegov obstoj zanikati. Naivno sem verjela, da bo izginilo, če ga bom ignorirala in se z njim ne bom ukvarjala. Kasneje sem vse, kar se mi je dogajalo, sprejemala kot nujno in potrebno in tako obstoj zla opravičevala. Sčasoma, ko sem uvidela, da se ga ne na en in ne na drug način ne morem znebiti, pa sem se poskušala z njim boriti. Najprej sama, potem ko so preizkušnje postajale vse hujše in si drugače nisem več znala pomagati, pa sem pomoč iskala pri uradni medicini, pa tudi pri različnih zdravilcih, vedeževalcih in jasnovidcih. A brez trajnejšega uspeha. Moje življenje je s časom postajalo vse težje in težje in ko sem na različne načine poskušala to spremeniti, sem se nehote zapletla tudi v mreže črne magije. Preko te izkušnje, ki je v vseh elementih spominjala na grozljivko, sem dobila jasno potrdilo, da je duhovni svet še kako resničen, čeprav ga večina morda ne vidi oz. ne prizna, spoznala pa sem tudi, kako močne so (že) sile zla. Da bi se rešila iz njihovih krempljev, sem nekajkrat dala blagosloviti sebe, svoje najdražje in stanovanje. Z minimalnim uspehom. Potem pa sem poskušala pregnati zlo tudi s pomočjo izganjanja hudih duhov, zadnji obred je opravil uradni eksorcist RKC. Neuspešno. Pravzaprav se je vseskozi ponavljala ista zgodba. Za trenutek se je stvar izboljšala, v naslednjem hipu pa je bilo še hujše kot prej. In tako je zlo postajalo vedno močnejše, jaz pa vedno šibkejša. Bila sem vse bolj obupana, saj nisem več vedela, kje naj še iščem pomoč, potem pa sem preko svojih nadčutnih zaznav, ki sem jih takrat še intenzivneje doživljala, uvidela, da se zla s pravilnim pristopom lahko rešim kar in edinole sama.

IZVOR ZLA

Zlo izvira iz napake Izvira (Narava, Vesolje, Obstoj). V začetku svojega življenja je bil Izvir, tisti iz katerega vse izhaja in v katerem vse obstaja, tudi človeštvo, samo dobro (Življenje, Bog, Kristus, Angeli). Potem je naredil napako in s tem ustvaril svoje diametralno nasprotje, zlo (Smrt, Vrag, Antikrist, Demoni). S tem je kot stvarnik sebe in vsega, kar obstaja, spremenil program delovanja celotnega stvarstva, po katerem je od takrat dalje v njem živelo dobro in zlo. Zaradi programa, ki je zlo vedno znova samodejno ustvarjal, tega nikakor ni bilo mogoče uspešno izničiti, zato se je v celotnem obstoju od izvirne napake dalje stalno reinkarniralo dobro, hkrati z njim pa je vseskozi ‘vstajalo’ tudi zlo. Tako je tudi človek kot del Izvira zaradi izvirne napake od svojega nastanka dalje v sebi nosil magnet za dobro in magnet za zlo. Ker pa je program ostajal isti in je vsaka naslednja generacija k obstoječim prispevala še svoje napake, je zlo s časom in iz generacije v generacijo raslo na račun dobrega. Zlih misli, besed, čustev, dejanj in zlih duhov v stvarstvu  je bilo vedno več in postajali so vse močnejši, dobrih misli, besed, čustev, dejanj in dobrih duhov pa je bilo vedno manj in postajali so vse šibkejši. Zaradi naraščajočega zla je naš magnet za zlo s časom in z generacijami rasel in se krepil, magnet za dobro pa je postajal vse manjši in šibkejši. Zato neodvisno od tega, ali v to verjamemo ali ne, se tega zavedamo ali ne in če hočemo ali ne, vsi danes nase pritegujemo vedno hujše zlo, dobro v nas (in v stvarstvu) pa se proti temu vedno težje bori.

ZAKAJ IZGANJANJE NI BILO IN NE MORE BITI USPEŠNO

Zlo je parazit, ki se hrani z našim življenjem, privlači pa ga magnet za zlo, ki ga zaradi izvirne napake nosi v sebi vsak od nas in je danes že zelo velik in močen na račun magneta za dobro, ki je že zelo majhen in šibek. Izganjanje zla z močjo dobrega je zato vedno manj uspešno, poleg tega pa z izganjanjem zlih duhov ne izničujemo niti magneta za zlo niti zla samega. Dejansko ga tako samo prenašamo z enega konca na drugega. Z vidika Izvira je to tako, kot bi ga po uspešnem izganjanju namesto glave sedaj bolel trebuh. Boli pa ga še vedno.

Eksorcizem je nevaren tako za osebo, na kateri se izganjanje vrši, kakor za tiste, ki izganjanje opravljajo, pa tudi za vse ostale. Najboljši rezultat za tistega, na katerem se izganjanje vrši, je, da ga zlo zapusti. Ker pa ga s tem nismo izničili, vsi pa imamo zaradi izvirne napake v sebi magnet za dobro in za zlo, se to zlo naseli v nekoga drugega. Ali pa po uspešno opravljenem eksorcizmu osebo začasno sicer zapusti, nato pa se, ker nismo izničili njenega magneta za zlo, vrne vanjo celo v hujši obliki kot prej. In prav to sem doživljala tudi sama.

Za prostore velja podobno. Zli duhovi lahko ‘obsedejo’ tudi prostor. Živimo namreč v živem bitju, Izviru, Naravi, ki je zaradi svoje (izvirne) napake dobra in zla, zli duhovi pa se hranijo z njenim življenjem. Zato obstajajo prostori, ki privlačijo in sevajo dobro energijo, in prostori, ki privlačijo in sevajo zlo energijo. Eksorcizem prostorov poteka podobno kot eksorcizem oseb, z enakimi slabostmi in nevarnostmi.

Pravi eksorcisti  se teh slabosti in nevarnosti zavedajo, zato opravljajo obrede izganjanja s premislekom. Dejansko pa se pri izganjanju ukvarjamo le s posledicami delovanja zla, ne pa z vzrokom, s katerim ga vlečemo nase, zato ga na način ne moremo uspešno izničiti.

ODPRAVITI JE TREBA VZROK, S KATERIM VLEČEMO NASE ZLO

Šibka točka zla (torej naših napak vključno z izvirno) je, da samo nima življenja niti ga ni sposobno ustvarjati. Zato smo mi sami tisti, ki mu ga dajemo, torej smo mi sami tudi tisti, ki mu ga lahko vzamemo. Vendar pa je naša šibka točka ta, da ne poznamo vseh svojih napak. Niti ne tistih iz tega kaj šele iz prejšnjih življenj in kaj šele tistih, ki smo jih ‘podedovali’ od predhodnih generacij in so izvirno dejansko napake Izvira. Tako tudi če delamo na tem (npr. spoved), vseh svojih napak (grehov) ne popravimo, zato magneta za zlo ne odpravimo v celoti. S tem pa zlu nehote in nevede še vedno dajemo življenje in ga še vedno vlečemo nase.

ZATO JE EDINA REŠITEV PRED ZLOM V CELOVITI ODPRAVI MAGNETA ZA ZLO, V POPOLNI ODPRAVI VSEH SVOJIH NAPAK! V BREZMADEŽNOSTI!

Ker pa se vseh svojih napak nihče od nas ne zaveda, sem sama s pomočjo svojih nadčutnih zaznav spoznala, da svojo brezmadežnost lahko dosežem tako, da zadevo obrnem. NAMESTO, DA BI TOREJ ISKALA SVOJE NAPAKE, SEM SE POSTAVILA V SITUACIJO, KO SEM ŽE ČISTA IN BREZ NJIH! Z afirmacijo: Jaz sem Življenje in Nič Smrti (nič napak) sem popravila zapis (program) svojega življenja in tako v ideji v trenutku postala čista, brez napak, brez magneta za zlo. In ker sem pri njej ne glede na vse vztrajala (o čemer sem podrobneje pisala v svojih prejšnjih člankih), materija pa sledi energiji, se je zamisel o življenju brez napak postopoma, ne pa brez (po)trpljenja, tudi ‘utelesila’. Ker pa danes vem, da dosežena brezmadežnost ni trajna, saj lahko kadarkoli nehote in nevede ustvarim novo napako in s tem nov magnet za zlo, svojo čistost ohranjam z rednim izvajanjem navedene afirmacije. Tako v meni ni (več) magneta za zlo, zato me to (več) ne more napadati.

 AFIRMACIJA Z VSESTRANSKIM UČINKOM

 Sama klasičnih molitev danes praktično ne opravljam več, saj mi niso kaj dosti pomagale, medtem ko mi je afirmacija: »Jaz sem Življenje in Nič Smrti« dobesedno rešila življenje. A ne samo to. Njen učinek je bil dejansko vsestranski, saj se je z rednim izvajanjem le-te moje življenje tudi na vseh drugih področjih postopoma uredilo. Zla več ne čutim, prav tako pa tudi pretresov, ki so se mi prej dogajali kot po tekočem traku in postajali vse hujši in hujši, ni več. In čeprav skrb za brezmadežnost zahteva stalno delo na sebi, je to zanemarljiva ‘obveznost’ za ogromen in neprecenljiv rezultat. Tudi z rednim izvajanjem afirmacije se namreč ne zgodi vselej tisto kar hočem, se pa za razliko od prej, ko sem, ne glede na to, kaj sem naredila, neizbežno drvela v pogubo, SEDAJ VEDNO ZGODI TISTO, KAR JE ZAME DOBRO IN ME VODI V ŽIVLJENJE.