Ni res, da partnerska terapija na splošno ne deluje. Ravno nasprotno. Opažam pa, da je kar nekaj razlik med klienti, ki pridejo na individualno terapijo in tistimi, ki pridejo na partnersko terapijo. Ne gre za razlike v osebnostnih lastnostih klientov, temveč v samem pristopu do terapije. Ravno ta je odločilnega pomena, da je uspešnost pri individualnih terapijah večja kot pri partnerski terapiji.
Kateri so torej dejavniki, ki negativno vplivajo na izid partnerske terapije?
1. Pari večinoma prepozno pridejo na terapijo. Največkrat se zgodi, da poiščejo terapevtsko pomoč, ko je odnos že zelo skrhan in si želijo samo, da jim terapevt reče, naj gredo narazen. Terapevt ne more in ne sme sprejemati odločitev namesto para. Lahko pa jima pomaga ugotoviti, ali je odnos še vredno in smiselno reševati ali ne. V najslabšem primeru terapevt lahko pomaga, da se odnos zaključi na civiliziran način, brez pretirane jeze, zamere, zagrenjenosti in maščevalnosti.
2. Terapevta izbere en v paru, namesto oba skupaj. Kadar samo en partner izbira terapevta, se neizogibno pojavi občutek pri drugem partnerju, da je terapevt na strani tistega, ki ga je poklical in se dogovoril za terapijo. Velja seveda tudi obratno. Kdor izbere terapevta, pričakuje, da bo terapevt bolj razumevajoč do njegovega videnja problematike, ker je prvi predstavil svojo zgodbo. Pogosto se tudi zgodi, da ženske računajo na to, da bo terapevtka na njihovi strani, moški pa, da bo terapevt na njihovi strani. Neke vrste solidarnost, ki temelji na spolu.
3. Pričakovanje, da bo terapevt lastnoročno razrešil vse probleme. Pari zelo radi prelagajo odgovornost za odnos na terapevta. Nekako v slogu, ”Tu sva, izbrala sva vas, vi ste strokovnjak, rešite zadeve.” Če pa v resnici ne želijo rešiti odnosa, od terapevta pričakujejo, da bo odnos zaključil namesto njiju. Terapija žal ne deluje na takšen način. Pomemben vidik terapije je, da pari začnejo prepoznavati svoje vzorce, ki negativno vplivajo na odnos, ter se naučijo skupaj reševati probleme.
4. Zahteva, da terapevt spremeni partnerja. Ničkolikokrat se zgodi, da pride par na terapijo, in eden zahteva, da terapevt izvaja terapijo na drugem partnerju. Torej prideta eden kot opazovalec terapije, ki bo tudi aktivno prispeval k reševanju težav, ki jih povzroča drugi partner; in drugi kot terapiranec, ki naj bi se po nareku partnerja in ob intervencah terapevta tudi spreminjal. Sem že delala s pari, kjer je eden zapustil terapijo, rekoč: ”Tu ga imate, pa ga porihtajte. Če lahko kako prispevam s svojim videnjem, pa tudi lahko kdaj pridem naokoli.” Ponovno, partnerske terapije se ne dela samo z enim partnerjem, niti se na partnerski terapiji ne spreminja vzorcev zgolj enega partnerja.
5. Prehitro končanje terapije. Največkrat prehitro zaključijo terapijo tisti pari, ki pridejo do terapevta predvsem z željo, da jim nekdo, ki se spozna na zadeve, pove, da je res bolje, da gresta narazen. Čimprej, če se le da. Terapija je proces, ki včasih traja dolgo časa. Nikakor pa ni smiselno pričakovati, da se bodo težave, ki so se kopičile več let ali celo desetletij, razrešile z desetimi obiski pri terapevtu. Če imate občutek, da terapija ne napreduje, zamenjajte terapevta. Morda je problem izključno v slabi terapevtski aliansi.
Partnerska terapija je najbolj uspešna, če partnerja pravočasno prideta na terapijo, še preden je odnos tako skrhan, da ni več pomoči. Prav tako je pomembno, da se oba zavedata svoje odgovornosti za težave v odnosu in sta pripravljena na tem delati. Na terapiji se morata spreminjati vsak posamično in skupaj kot par. Če imate terapevta, s katerim se ujamete, mu zaupate, in se z njim lahko sproščeno pogovarjate tudi o najbolj neprijetnih temah, potem ni razloga, da terapija ne bi uspela.
