Zakaj pasivnost hrani povprečnost

OGLAS

Ustvarili smo si ščit, civilizacijo, da se zavarujemo pred nevarnostjo. Pred čem? Vsako živo bitje potrebuje mero izzivov, da ga mečejo iz udobja. Do pred 150 leti nihče ni poznal zabave, delalo se je od zore do mraka, ne da bi pomislili na počitnice, dopuste in bolniške. S pojavom mehanike se je prvič pojavil t.i. ‘prosti čas’. Danes živimo na točki najmanjšega truda, ki ga zahteva golo preživetje.

Z novo svobodo se soočamo s povsem novim izzivom: ‘Kaj bomo s prostim časom?’ Večina se odloči za počitek, sprostitev in pasivno konzumiranje; prehranjevanje, gledanje v ekrane, govorjenje o nepomembnih stvareh, plitko rekreacijo… . So ljudje, ki v tem ne vidijo slabosti! Današnji način življenja je stresen, napet, že na meji histerije…, morda je vse, kar potrebujemo, malo počitka? So ljudje, ki se s tem ne strinjajo! Nevroza je občutek odrezanosti od notranjih moči.

Pasivnost govori o pomakanju smisla in o odskočni deski za vse vrste psihoz. Kadar si dneva ne napolnimo s pomenljivimi izzivi in širjenjem osebnih meja, izgubimo živost. Prosti čas lahko preživimo v notranje nedejavnih ‘podvigih’, puščamo svoj potencial nedotaknjen in počasi izgubimo notranji ogenj… ali pa prosti čas posvetimo ustvarjanju, učenju, preiskovanju, izzivanju duhovnih meja in (po)ostajamo rastoča, nenehno preobražajoča se čuteča bitja. Slednja pot vključuje borbo, vztrajnost in trdoživost, žrtvovanje ne-pomenljivih užitkov, udobja in obeta nagrade. Samo skozi rast lahko dosežemo pristno samospoštovanje, ki bo znalo ceniti Življenje. Za Hosto M. Šumrada