Zakaj se tako zelo mudi?

Včasih izgleda, kot da imam dve možnosti: hiteti ali ne obstajati. Znajdem se v položaju v katerem morem nenehno hiteti, zato da preživim. To je v nasprotju z mojo mirno, počasno, vendar živahno naravo. Da nekaj dosežem potrebujem mir, prostor, čas, harmonijo, radost, stabilnost in fokus.

Naenkrat pa imam za sabo zmešane pajace, ki mi kričijo na uho POHITI, DAJ, DAJMOOO!!!

Strašijo me, zaverajo me, utesnjujejo mojega svobodnega duha. Bolj, ko ga poslušam, počasnejša sem in ne uspem narediti kar si zadam. Vse mi leti iz rok in občutek je, kot da vse delam narobe.

OGLAS

Če pa se ustavim, poiščem svoj mir, prostor, čas, harmonijo, radost, notranjo stabilnost in fokus potem najdem notranje zadovoljstvo, vendar ne morem tako preživet.

Še zmeraj se mi mudi na tisti lov, delovati v svetu, kar se mi ne zdi nič narobe, ampak zakaj se mi tam vedno tako zelo mudi? Zakaj ne grejo te obveznosti z večjo lahkotnostjo, s to harmonijo, ki jo ustvarim v notranjosti, zakaj se tam zrušim in ne znam naprej. Zakaj se izgubim, zakaj me tam vse boli, zakaj sem tam tako nesrečna.

Vglavnem, izziv s katerim se ubadam je samostojno zaživeti in preživeti. Izziv poiskati mojo pot, za katero si želim, da je radostna in stabilna. Seveda spremenljiva. Te dve lastnosti (radost in stabilnost) pa izgleda, kot da iščeta vsaka drugo pot. Radost sledi tablam mir, čas zase, prostor, narava, ljubezen, potovanja, umetnost, glasba, ples, duhovnost. Stabilnost pa sledi tablam študij, služba, izpit za avto, učenje, komunikacija, načrtovanje, organiziranje, disciplina, urejanje, sistematičnost. Te dve poti izgledata ločeni. Če se odločim za eno pot moram tam ostati, drugače se izgubim in padem v kaos (z njim ni nič narobe, vendar me izčrpa in težko delujem, me pa pripelje mogoče na drugo pot). Izgleda, kot da moram eno pot prehoditi do konca in ta traja in traja….ampak mislim, da sem to tehniko že probala, vendar bolj nezavedno. Od petega do štirinajstega leta sem bila večinoma le na eni poti, poti, kot sem jo poimenovala “stabilnosti”, ki me je pripeljala do dosežkov  ampak hkrati do poškodbe hrbtenice in izčrpanosti. Od takrat naprej sem se začela obračati proti drugi poti in skačem iz ene poti na drugo. Prišla sem le do zelo kratkotrajne radosti ali stabilnosti. Ne gre in ne gre, za mano hitijo tisti pajaci in me preganjajo.

Najraje bi ušla nekam vmes, da bi se izognila obema potema in mogoče to tudi počnem. Sem kot opazovalec, ki je obtičal in se nikakor ne more odločiti kaj naj naredi. Nekako ne obstaja za svet, izgubljen je in v svojem svetu dela stvari, ki so nenavadne za obe poti. In če s tem delovanjem vstopi na pot, se počuti čudno, ima občutek, da nekaj dela narobe in govorijo mu kaj naj naredi in kako se živi. Potrudim se, da se čim bolj integriram v okolje, hitim, hitim in hitim, da lahko tukaj “obstajam”(ostajam), dokler se tako močno oddaljim od sebe same, da ponovno zdrsnem iz poti.

Eno od mojih razmišljanj.