Zakaj vidim v drugem svoje zrcalo?

Ljudje nosimo v sebi neizmeren potencial, ki pa lahko pride do izraza le v stiku z drugimi ljudmi, kajti le tako postane opazen ker v nasprotnem sploh ne bi bilo pomembno za nas kot posameznike, če ta potencial imamo ali ne. Večino življenja se ukvarjamo s tem, kaj je in kako na najbolj primeren način izkoristiti ta potencial, ki je v nas. Nekaj smo se ga že naučili odkriti, a znotraj nas ga je še mnogo več. Vprašanje je le, če si upamo pogledati temu potencialu v oči.

Kljub temu, da se zdi, da so se nam življenja po šolanju, uradnem izobraževanju, vsaj večini, največkrat zaustavila, pa nam življenje nenehno pripravlja takšne in drugačne izzive s katerimi nas direktno poriva in sili, da bi izrazili tisto, kar se skriva v nas, da bi lahko zaživeli polno življenje. Vsak od nas ima izbiro, ki se ji pravi svobodna volja, če se bomo ali ne odpravili na pot in poiskali ta potencial. In kar velikega pomočnika na tej poti nam življenje postavi na nasprotno stran, da ga lahko neposredno vidimo, sočloveka kot ogledalo v katerem lahko vidimo ta potencial, ki se skriva znotraj nas samih.

Vendar pa to, kar nam drugi kažejo nemalokrat dojamemo napačno in se upiramo temu kar vidimo. In čemu se pravzaprav upiramo? Sebi, svojemu potencialu in spoznanju, da je znotraj nas dosti več za izraziti, kot to počnemo ali smo si sploh mislili, da je to mogoče.

OGLAS

A hkrati s tem, ko v drugem vidimo naš potencial, pa v njem vidimo tudi njegovega, ki se kaže skozi našega lastnega. Lahko zaznavamo in to tudi počnemo na mnogih nivojih, ki so nekateri zavestni, nekateri pa podzavestni, da vidimo, če je ta potencial izražen do konca ali ne. In vendar ne smemo pozabiti, da hkrati zremo v svoj lasten potencial, v tisto, kar tli tudi znotraj nas samih. Pred zanimivo zgodbo nas je postavilo življenje in nam izbralo še bolj zanimivo pomoč pri odkrivanju svojega lastnega potenciala. Ko nas namreč kaj jezi ali moti v drugem je velikokrat to tudi naš lasten izraz, ker drugače nas to ne bi motilo.

Z drugimi besedami, tudi mi moramo imeti nekaj, kar je podobno temu kar je v drugem, ker drugače se ta dva dela, ki se motita medsebojno sploh ne bi videla. Podobno kot če gledaš rumeno barvo in si barvno slep na rumeno. Preprosto je ne vidiš, ker ni v tebi receptorja za rumeno barvo, ki pa seveda, če ga imaš, postane zelo očitna v naši zaznavi. Vsa ta jeza, ves ta bes, želja po nadziranju ipd., vse to je del nas samih in kot tako najprej vpliva na naša lastna telesa, kjer to tudi najprej zaznavamo. Torej, rumeno najprej vidim in zaznam v svojem telesu in šele nato lahko odreagiram in pokažem ali izrazim, da sem videl rumeno.

A rumena nas v tem kontekstu ne moti toliko kot tisto, kar zaznavamo kot neko za nas moteče čustvo, kajti rumena ponavadi ni oplemenitena z nekim čustvom, razen, če je del neke kompozicije, ki jo je ustvaril nekdo in jo nabil s čustvenim nabojem. Takrat pa to rumeno zaznavamo malček drugače, torej čustveno obarvano in če seveda imamo dovolj razvite receptorje za čustva, ki se nahajajo v tej rumeni to zaznavamo na zavestnem nivoju, če ne pa je zaznava podzvestna, a ne glede na obliko zaznave vpliva na nas.

In kaj ima s tem potencial, ki je ali pa ni znotraj nas? Ker torej vsi zaznavamo vse, zaznavamo bodisi na zavestni ali podzavestni ravni, to kar nam drug sporoča. Če je naša zaznava zavestna imamo na razpolago svobodno voljo, da se nanjo odzovemo v skladu s tem kar pač čutimo v povezavi z njo, če pa ne pa je odziv več-manj podzavesten.

Stvari, ki so podzavestne delajo iz nas popolnoma podzavestna bitja, ki se obnašajo kot roboti, saj na nas tako tudi vplivajo. Na podzavestnem nivoju pa so z določenim razlogom. Tam so namreč z razlogom, ker imamo v zavestnem delu naše zaznave preveč drugih reakcij, s katerimi se komaj soočamo in nas organizem obvaruje pred preobremenitvijo, pred ti. živčnim zlomom. To je podobno kot če pride v neko napravo velik tok in napetost, ki je le ta ne more obvladovati in le pregori – do popravila.

Naše zavestne zaznave, to kar zaznavamo kot zavestno mišljenje in čutenje pa je tu zato, ker pač potenciale, ki so znotraj nas lahko obvladujemo le v takšni meri, kakor daleč je razvita naša čustvena zaznava oz. čustveno telo. Je pa zavestna zaznava tukaj še zaradi enega pomembnega razloga. Namreč, da nam pomaga, da skozi zavestno dojemanje ozavestimo oz. se naučimo, kaj je tisto, kar bi lahko spremenili, da bi prišli še preostali potenciali, tisti, ki so v podzavestnem delu, na plano. In soljudje, naši dragi bratje in sestre so tukaj, da nam kažejo te v podzavesti skrite potenciale, ki jih najprej seveda zaznavamo isto kot te na zavestni ravni.

Človek, ki goji zaradi neke travme, odpor ali brezbrižnost do športa se spremeni, ko to travmo predela in dovoli, da ti potenciali pridejo na plano, če seveda to želi. In v takšnem primeru je zelo dobrodošlo stimulirajoče okolje, ki ga ob tem podpira. Podobno je tudi z otrokom, ki ima logopedske težave, ki mu onemogočajo govorjenje in ima sam preveč težav s tem kako se vidi, kaj šele, da bi izražal svojo pravo inteligenco. Ko pa ga okolje podpre in mu pomaga prebroditi govorne težave, pa otrok začne ne samo govoriti, postane tudi bolj dovzeten za znanje in njegovo komuniciranje v okolico.

Kje so torej potenciali v drugih ljudeh? Svoje potenciale vidimo, ko pogledamo kaj pri drugih občudujemo, kaj nas navdušuje, kaj bi pa tudi mi počeli ipd. To so tudi naši potenciali, ker čustva občudovanja, ugodja, navdušenja ali pa samo »zakaj pa jaz tega ne počnem«, izbijajo iz naše podzavesti kot bežen spomin, ki govori o naših potencialih. In potenciali vsakega posameznika so izraženi v njegovem izrazu, v njegovih stvaritvah, v čisto vsem kar izrazi. In tudi, ko kupujemo, kupujemo v bistvu stvari, ki nas spominjajo na naše potenciale. Samo kupovanje in marketing ni namenjen le potrošništvu in potrošniški kulturi, temveč je namen vsega tega mnogo širši. Namen je, da v vsem tem kar kupimo vidimo, to kar kupujemo in da potem to tudi prepoznamo kot del nas samih, ker ko se to zgodi, postane potencial, ki ga vidimo v drugem naša resničnost. Mi postanemo ta potencial, ker ga začnemo potem tudi izražati skozi naša lastna čustva in čutenje, hkrati pa z njegovim izrazom plemenitimo svoje in življenja drugih.

V drugem sem sposoben videti samo toliko, kot mi je on voljan pokazati

Človeški izraz je zelo zanimiva stvar. Vidimo namreč le tako daleč, kot smo sposobni. A po drugi strani tudi vidimo le tako daleč, kot se nam pokaže. Živimo namreč v svetu dvojnosti in vse slike so dvojne. Ob tem pa ne smemo pozabiti, da je vsaka relativno tudi samostojna in ima vsaka svoj izraz. Govorim namreč o tem, da karkoli opazuje človek, da ima le-ta svoj način zaznave tega kar gleda in tisto kar je gledano, da ima tisto svoj način zaznave tega kar vidi znotraj sebe.

Vse kar vidimo ima svoj izraz, ima pa tudi svoj čustveni naboj. In s tem mislim na čisto vse kar obstaja. Razlika med živim in »ne« živim je le ta, da imajo prvi svobodno voljo, kako bodo oblikovali čustva, ki jih ustvarjajo, drugi, pa samo sprejemajo in oddajajo čustva, ki jih sprejemajo.

Ljudje smo kreatorji svojega sveta, saj s čustvi, ki jih ustvarjamo, plemenitimo tako sebe kot druge in s tem, ko to počnemo izboljšujemo tako sebe, kot druge, če to seveda želimo, če pa ne, pa oboji stagniramo. Enosmerne ceste ni. Torej, ali bomo vsi rasli, ali bomo vsi to kar smo vedno bili. To je zelo očitno povsod, a nanizajmo le nekaj primerov…

Starši učijo in pomagajo čustveno odrasti otroku in obratno, skrbniki učijo in pomagajo pri čustvenem razvoju psička, po druga strani pa psiček pomaga odkrivati nove lastnosti v lastniku, slika čustveno neguje in oblikuje ter slika sliko hkrati pa v njej odkrije nov svet, ki mu pomaga dojemati sebe in svet z nove perspektive, izumitelj izumlja stvar in jo med tem oplaja s svojimi čustvi, hkrati pa izum boža njega s svojo lepoto…

Vse kar je naša kreacija, nam hkrati razkriva naš pravi potencial, če ga želimo videti. A ne glede na to, če tudi ga ne želimo, je ta potencial še vedno vtisnjen v njej. Samo od nas je odvisno, ali bomo sposobni videti v njej pravi potencial, ki nam ga kaže.

Po drugi strani pa je tudi ta kreacija tista, ki oddaja to kar nam kaže in bolj je z vsem kar oddaja ta naša kreacije, ki je lahko otrok, slika, pes ali pa skupina ljudi, obremenjena manj nam pokaže. O skupini ljudi kot kreaciji govorim, ker je v bistvu to kar mi zaznavamo kot skupino ljudi del nas samih, mi gledamo na skupino skozi naša lastna čustva. Mi smo tisti, ki smo ustvarili sliko te skupine oz. to, kako bomo nanjo gledali. In to kako gledamo nanjo oz. jo doživljamo omeji ali razširi naš prostor dojemanja potenciala, ki nam ga ta skupina kaže.