Zmešana glava, ukradeno in strto srce, nadlegovanje, zasledovanje, zasede, žalovanje, pogrešanje, prebolevanje, prepiri, manipulacija, zamere, depresija, jok, obup in nenazadnje ljubosumje, da ne omenjam še česa hujšega. Vse to so lastnosti zaljubljenosti. Zdi se, kot da negativne lastnosti zaljubljenosti pretehtajo pozitivne. Kaj se dogaja, kaj naj ne bi bila zaljubljenost nekaj res pozitivnega?
Dejstvo je, da je zaljubljen lahko tudi tisti, ki ne zna ljubiti, ki sploh ne ve, kaj je to ljubezen, še manj pa, kaj je to brezpogojna ljubezen. Zaljubljenost nima torej nobene veze z ljubeznijo, je bolj podobna obsedenosti.
Zaljubljenost je vsekakor zanimiva izkušnja za nekoga, ki je še v srednji šoli in se na življenje še pripravlja. Je zanimiva ideja za preizkusiti in morda tudi čimprej ugotoviti, da je z njo nekaj narobe … in se iz prejetih izkušenj po možnosti naučiti kaj o pravi ljubezni.
Ker so zgoraj naštete lastnosti zaljubljenosti negativne, lahko v njih prepoznamo delo tistega, ki je negativen in ki zna človeka obsesti. To je seveda ego ki se skriva v vsakem izmed nas. V preostanku tega članka bomo egu rekli, tudi zato, da bomo v skladju z naslovno sliko, hudič. Hudičeva večna ideja pa je, kot vemo, se boriti proti pozitivni energiji (ljubezni).
Ljubezen
Da bi razumeli kako zaljubljenost odstopa od ljubezni, moramo najprej razumeti ljubezen. Ljubezen je izvorna energija, s katero je bilo ustvarjeno vesolje in posledično tudi mi. Vsak izmed nas, kot “podaljšek” našega stvarnika tudi nosi ljubezen v svojem srcu in z njo ustvarja svojo realnost. Kot smo že v mojem prejšnjem članku ugotovili, je ljubezen edina energija, s katero ustvarjamo. Karkoli ustvarimo brez ljubezni, je pusto, prazno, navidezno oziroma mrtvo. Vsak izmed nas je v osnovi ljubezen in ljubezen lahko vsakdo izmed nas prepozna v vseh ostalih, če že niso ravno postali (zaradi vpliva hudiča) pretirano negativni in svojo ljubezen zablokirali.
Zakaj bi potemtakem človek, ki je že v osnovi ljubezen, želel povrhu vsega izkusiti še nekaj takšnega, kot je zaljubljenost? Ali je človek našel nekaj boljšega od našega stvarnika? To je jasno da nemogoče. Že zaradi tega bi lahko rekli, da zaljubljenost ne more biti božja ideja, ampak mora obstajati nekje nižje od ljubezni. Če bi zaljubljenost bila božja ideja, bi se na primer aktivirala pri dveh osebah hkrati in samo v primeru, da sta si po duši usojeni, to pa vemo, da se zgodi bolj izjemoma, kot pa po pravilu.
Zakaj se zaljubimo
Kadar srečamo bitje, zraven katerega začutimo ljubezen, nam bo hudič hitro predlagal (spreletela nas bo misel) “pogodbo”, če bi morda radi postali zaljubljeni. Pojasnil nam bo, da je samo zaljubljenost predpogoj za partnersko zvezo. Da če želimo imeti nekoč s to osebo nekaj več, da je edino prav oziroma fer, da smo vanjo zaljubljeni (od nje odvisni). Prepričeval nas bo, da je zaljubljenost tisto, kar bo dalo našemu življenju smisel.
Hudič nas bo v bistvu želel prepričati, da se ljubezen, ki smo jo začutili, nahaja zunaj nas, v tej osebi, kar je laž. To želi narediti zato, da bo znotraj nas še vedno lahko on gospodar. Medtem ko smo v resnici ljubezen začutili v našem srcu, torej znotraj nas.
Hudičevo prepričevanje, da je ljubezen izven nas, je tudi razlog, da pri zaljubljenosti postanemo pozorni zgolj na fizično telo naše simpatije, namesto na povezavo z njo, ki je v našem srcu. Namesto, da bi skozi naše srce (kjer je ustvarjalna energija) kreirali skupno prihodnost, se na to osebo začnemo bolj kot ne le odzivati. Postanemo pasivni.
Na dva dela razdeljeno srce/duša
Da hudič v nas sproži občutek zaljubljenosti, izkoristi eno izmed lastnosti naše duše. Vemo, da lahko našo dušo (naše polje zavedanja) razširimo kamorkoli skozi prostor in čas zato, da preko nje začutimo energije ali pa ustvarimo nove. Kadar preko naše duše izkusimo nekaj zelo čustvenega (dobrega ali slabega), lahko delček svoje duše dobesedno pustimo pri neki osebi ali pa na primer v kraju/času nekega dogodka. Posledično nam bodo misli vedno uhajale na ta kraj/čas. Morda bomo o tej stvari potem tudi neprestano razlagali prijateljem, kateri nas bodo imeli kmalu dosti.
Dobro je vedeti, da delčke naše duše lahko kadarkoli odpokličemo, da postanemo čimbolj celostni in začnemo živeti tukaj in zdaj. Ker na tak način v sedanjem trenutku razpolagamo z našo maksimalno energijo, je to vedno tudi naš cilj.
Kadar se nam zaradi neke osebe ogreje srce, delček naše duše definitivno pustimo pri njej. Na tem mestu pa se potem oglasi hudič s “pogodbo o zaljubljenosti” s katero poskusi aktivirati podzavestne programe, ki nam bodo želeli preprečiti, da bi ga odpoklicali.
Ker smo z našo lastno dušo povezani preko našega srca, s tem razdelimo energijo našega srca na dva dela. Drugemu, manjšemu delčku, lahko rečemo tudi figurativno ključ do srca, katerega smo izročili drugi osebi. Naše srce je torej “zlomljeno” na dva dela že v samem začetku zaljubljenosti in ne šele potem, ko smo s to osebo zaključili vezo in takrat začutili, da nam nekaj manjka. Zlomili pa smo si ga sami, ker smo zaupali hudiču. Ta bi seveda rad za svojim delom zabrisal sledi, zato za zlomljeno srce obtoži našo ljubljeno osebo. Da ji moramo zameriti, nam še naroči.
Pogodba o zaljubljenosti
Če se bomo s hudičevo pogodbo o zaljubljenosti strinjali, bo hudič v naši podzavesti aktiviral nekaj lažnih programov. Programi so seveda energijski in ne besedni, lahko pa jih poskusimo interpretirati. Torej, od takrat naprej bomo imeli občutek, da:
- je ta oseba izvor ljubezni (ki jo v resnici čutimo v sebi)
- ima ta oseba ključ do našega srca (oziroma da nam je ukradla srce)
- bomo ponovno celostni le, če si bomo prilastili to osebo (in da moramo pohiteti, da nam je kdo ne ukrade)
- bomo celostni brez te osebe le, če nam bo ta oseba vrnila naš ključ (da je to od nje odvisno, ne od nas)
In še nekaj podzavestnih programov, ki držijo te programe na mestu, na primer:
- ta pogodba je večna, če jo prekinemo, bomo izgubili smisel življenja
- našo odločitev o zaljubljenosti moramo večno zagovarjati
- če prenehamo razmišljati o tej osebi, jo bomo za vedno izgubili
In podobno.
Zmešana glava
Vsi ti programi bazirajo na strahu in nam dobesedno zmešajo glavo. Zaradi njih začnemo obsedeno misliti na to osebo. Hudič nam jo je nalašč prestavil v glavo, da se nebi naše srce zaradi nje še bolj ogrelo. Hudič ne mara ljubezni.
Vsi vemo, da nimamo nič od nekoga, ki mu je neka oseba zmešala glavo. Zanj smo namreč ravnokar postali pusti preostanek njegovega sveta. Tudi to je načrt hudiča, ki bi rad ustvaril pusti svet, brez ljubezni. V bližini tistega z zmešano glavo imamo občutek, kot da bi se njegovo srce (njegov pravi jaz) izgubilo neznano kam.
Pogodba s samim sabo
Zgoraj omenjeni programi nam ne predstavljajo nič drugega kot še neko dodatno šaro v naši podzavesti. Ta šara se bo v naš um naselila ponavadi čez noč in zjutraj ne bomo mogli nehati misliti na ljubljeno osebo. Ona pa pa pri vsem tem sploh ne bo imela nič zraven. Če bi jo na tem mestu poklicali in ji dejali, da nam je zmešala glavo, bi v odgovor najverjetneje dobili: “Jaz nič ne vem o tem.” In ko bi telefonsko zvezo z nami prekinila, bi bila njena reakcija morda nekaj takšnega: “O, šit!”
Pogodba o zaljubljenosti torej ni pogodba med nami in ljubljeno osebo, ampak med nami in hudičem. Bolj kot ne smo se sami na pogodbo z neko osebo podpisali kar na obe mesti. Podobno nesmiselno, kot če bi vstopili v avtomobilski salon in zahtevali avto, za katerega smo sami pri sebi sklenili, da je naš.
Če bomo želeli pogodbo preklicati, se tudi ne bo oglasil njen ponos ampak naš (ponos = ego = hudič), ker se bo zbal, da bo ranjen. Rekel nam bo, da moramo stati za svojo odločitvijo oziroma pogodbo in jo zagovarjati v nedogled.
Medsebojna zaljubljenost
Če se znajdemo v situaciji, ko ugotovimo, da je oseba, v katero smo se zaljubili tudi zaljubljena v nas, vsekakor postanemo srečni. Po eni strani zato, ker smo imeli res srečo, da se je zaljubljenost zgodila obema hkrati, kar seveda ni pogoj. Po drugi strani pa seveda zato, ker se sedaj počutimo ponovno celostni in posledično začutimo moč energije ljubezni v nas. S to osebo seveda sklenemo partnersko vezo.
Vendar ne pozabimo, da pogodba o zaljubljenosti sploh ni bila sklenjena med nami in našim partnerjem in je še vedno veljavna. Mi in naš partner imamo vsak svojo pogodbo s samim sabo. Zaradi nje bomo prepričani, da je naš partner izvor energije ljubezni, ki jo potrebujemo za življenje/obstoj. Njegovo ljubezen bomo želeli samo zase. On pa bo enako prepričan za nas. Postali bomo soodvisni. Naš partner bo posledično postal edina svetla točka našega življenja, preostala naša realnost pa bo izgubila svoj sijaj, saj bomo iz nje svojo ljubezen umaknili.
Zaradi tega v takšnih vezah prihaja do zastojev spontanega pretoka energije in zaradi tega takšnim vezam pravimo karmične veze.
V takšnih zvezah začnemo tudi osebnostno stagnirati, saj imamo dober občutek, da nam zaradi zaljubljenosti naš partner ne bo kar tako ušel. To nam ne da motivacije, da bi prečistili naše negativnosti.
Pospravi svoje umazane nogavice!!
Kadar smo v zvezi s partnerjem/ko, ki je v nas zaljubljen/a, jo lahko brez posledic odnesemo s čimerkoli. Partnerja lahko zbadamo, se vanj vtikamo, se iz njega norčujemo, ga podcenjujemo, ne spoštujemo in ga na primer celo izkoriščamo, pa nas ne bo zapustil.
Našo čuječnost, ki je potrebna, da razločimo glas ega od glasu ljubezni, lahko začnemo zanemarjati in naša zveza lahko kratko malo postane igrišče za hudiča v nas. Lahko postanemo celo popolnoma brez vesti in malomarni. Zanemarjamo lahko tudi našega partnerja in se raje posvečamo nekim svojim sebičnim interesom, pa nam še vedno ne bo ušel.
Lahko pa smo prepričani, da ga bo v srcu vse to zelo zelo motilo. Le ne bo vedel, kako naj se s tem sooči, da ne bo tvegal razdrtja veze in občutka polomljenega srca, zato bo raje vztrajal v takšni vezi. Pojavljati pa se bodo začeli prepiri.
Pravo zvezo ustvarimo le z našo pozitivnostjo
Dejansko pa biti “v vezi” s partnerjem pomeni biti do njega pozitiven vedno in na vseh področjih. Pozitivnost je namreč tista lastnost, ki v resnici povezuje in ustvari zvezo. Kakršnakoli negativnost, pa naj si bo še tako majhna in navidez nepomembna (na primer vsaka beseda ne), to povezanost prekine. Partnerja, ki se eden na drugega odzivata spontano, bi morala podrta vez v duhu tudi v fizičnem svetu spontano voditi narazen. To bi ju potem motiviralo, da bi, v kolikor bi se želela ponovno srečati, to negativnost odkrila in odpravila.
V takšni zvezi vsak izmed partnerjev najde pravi vpogled v trenutno stanje svojega duha. Naš partner nam namreč vedno prikazuje naš odsev iz katerega se lahko učimo o samemu sebi. Ker pa se po drugi strani partner pod urokom zaljubljenosti ne odziva spontano na našo energijo, nam takšna karmična zveza ne nudi čiste slike, da bi ugotovili, kdo sploh smo mi. Naša osebnostna rast je zato precej oslabljena.
To, da je zraven nas nekdo, ki ga lahko že ob misli, da ostane brez nas, pobere, nam lahko s časom začne prestavljati tudi nepotrebno breme in občutek omejenosti. Imeti partnerja, ki je v nas zaljubljen torej ni v našem največjem interesu. Mi želimo partnerja, ki v nas vidi ljubezen, nas ljubi, a ni karmično vezan na nas. Partnerja, ki je celosten.
V čigavem interesu pa je potem zaljubljenost?
Naš ego bi rad videl, da so vsi v nas zaljubljeni
Biti negativen pomeni iz okolice neprestano srkati vase čimveč pozornosti/energije. Naš ego je utelešena negativnost, saj točno to on vztrajno počne. Ker je srkanje energije vedno v njegovem interesu, si bo konstantno prizadeval, da se čimveč oseb zaljubi v nas, saj bo s tem dobil največ pozornosti in energije, katero bo potem porabil zgolj za obstoj samega sebe. Ve, da v vsakem izmed nas obstaja program za zaljubljenost, zato ga bo tudi poskušal aktivirati. To bo na primer poskušal z zapeljevanjem, ki je, mimogrede, kot vse kar naredimo iz ega, precej umetno.
In kot smo že omenili, si ego želi zvezo pod urokom zaljubljenosti tudi zato, ker v takšni zvezi lahko ostane negativen.
Na tak način vsekakor ne bomo našli prave ljubezni, saj se le ta nahaja v nas.
Prebolevanje
Zaključek karmične zveze vedno privede do prebolevanja pri vsakem izmed partnerjev, kateri je bil zaljubljen. Oseba, ki je v stanju prebolevanja je prepričana, da sedaj ni več celostna. Fragmentirana duša se izraža kot občutek teže na prsih, kjer se nahaja naš srčni center (zlomljeno srce). Ker je oseba prepričana, da ona ni izvor ljubezni (ampak je bil to njen partner), srčni center postane zelo rigiden. Zaradi pritiska na srce se nam navzdol zapira solarni pleksus zaradi česar nam lahko postane tudi slabo ali pa izgubimo na primer apetit. Navzgor pa se nam začne zapirati grlena čakra in izgubljamo moč našega glasu. S srcem in grlom sta povezani tudi naši roki, ki lahko postaneta hladnejši. Izgubimo lahko tudi barvo obraza, in podobno.
Ker nam misli konstantno uhajajo k (za)ljubljeni osebi, lahko naš dušni fragment pri njej raste, hkrati pa se preostanek naše duše v našem srcu manjša. Zaradi tega začnemo izgubljati našo ustvarjalno življenjsko moč in če se zadeva nadaljuje dlje časa, kmalu postanemo le še senca tega, kar smo včasih bili. Ker energije ne tečejo skozi naše srce, bomo imeli občutek, da se je čas, in z njim naše življenje, dobesedno zaustavilo. Ljubezen v našem srcu bo zamenjal strah.
Preklic pogodbe o zaljubljenosti
Naše prebolevanje bomo uspešno zaključili samo v primeru, ko nam bo uspelo odpoklicati naš dušni fragment, ki se je neprostovoljno zataknil pri ljubljeni osebi. Kar pomeni, da bomo morali preklicati pogodbo o zaljubljenosti. Še prej pa bomo morali izničiti podzavestne programe, ki nam bodo govorili, da tega ne smemo/ne moremo narediti. Ja, te ja.
Spontano nam bo pogodbo ponavadi uspelo razdreti takrat, ko bomo v ljubljeni osebi opazili neko napako, v kateri bomo našli razlog za pretrganje pogodbe, brez da bi bil naš ponos (hudič) ranjen.
Ni pa nam treba čakati na to. Lahko se kar neposredno osredotočimo na naše zlomljeno srce in manjkajoč dušni fragment in ga poskusimo odpoklicati. S tem bomo začutili vse energije v naši podzavesti, ki nam bodo to hotele preprečiti. Če v njih najdemo popoln nesmisel oziroma delo ega, bomo pogodbo o zaljubljenosti lahko hitro preklicali. Če se bomo morda pri tem počutili preveč “investirane” v neko potencialno zvezo, za katero upamo, da se bo morda nekoč nadaljevala, pa si lahko rečemo, da bomo po možnosti to vezo v prihodnosti nadaljevali na boljši, nekarmični način in tudi prekličemo pogodbo.
Prava ljubezen
Odpoklic dušnega fragmenta se lahko zgodi zelo hitro. Naša duša se bo ponovno sestavila v našem srcu, ki bo ponovno zadihalo in zaživelo. Postali bomo ponovno celostni. Hrana bo postala bolj okusna, zrak bolj svež, Sonce bolj svetlo in čas bo ponovno stekel skozi nas.
Ljubezen bomo ponovno videli povsod. Začutili bomo tudi zdravo srčno povezavo do osebe, v katero smo bili prej zaljubljeni. Takšno, kot smo jo začutili, ko smo se prvič srečali. Ne bomo pa več z njo obsedeni. Začutili bomo mir v glavi, kar je seveda naše optimalno stanje.
Ko naslednjič srečamo ljubezen torej, namesto da se prepustimo hudiču, da nam zmeša glavo, raje tam ohranimo mir in se osredotočimo na naše srce, ki se je ravnokar zbudilo. Ljubezen in energija, ki smo jo začutili, seveda izhajata iz našega srca.
Partnerska zveza med dvema srcema
Z nekom, ki se je tudi naučil ostati v svojem srcu, nato vzpostavimo zdravo partnersko zvezo. Oziroma če se nam zdi, da je naša trenutna veza karmična, jo prilagodimo ugotovitvam tega članka.
Dejansko vzpostavimo zvezo z srcem našega partnerja, njegovim pravim jazom. Partnerju smo inspiracija, da v nas vidi ljubezen, katera mu greje srce. To ljubezen pa potem dovolimo, da naš partner uporabi za kreiranje svoje čim lepše in čimbolj žive realnosti, katere del smo seveda tudi mi. Zato njegovega srca (njegovega pravega jaza) ne omejujemo pod nobenim pogojem, kot seveda tudi nočemo, da on našega (naš pravi jaz). Če srce našega partnerja omejimo samo na nas, ker smo mi svoje srce omejili samo nanj, bosta srci obeh ostali precej majhni.
Vsak izmed nas je v resnici velik le toliko, kot ima veliko srce. In verjamem, da je prav vsak izmed nas raje v partnerski zvezi z velikim srcem, kot pa z majhnim … no in po možnosti še prelomljenim na pol.
Hvala za branje!
