Žalovanje

MOGOČE TE ZANIMA :

Kdo da pobudo?

Značilnosti zdravega partnerskega odnosa

Izguba zakonca je za vsakogar izjemno boleča in se na Holmesovi lestvici stresnih dogodkov (Holmes s sodelavci, 1967) nahaja na prav prvem mestu, torej je največji možni stresor smrt zakonca.

FAZE ŽALOVANJA

Zakonec, ki je doživel izgubo partnerja, gre skozi več faz žalovanja in prav je, da se zavedate, skozi katera obdobja se bo prehajalo, kajti tako se lahko tudi lažje pripravite na vse občutke, s katerimi se boste soočali. Vsekakor je to boleče in polno žalosti, vseeno pa je treba stisniti zobe in preboleti, kar se na prvi pogled zdi nemogoče.

1. Faza: ŠOK

Šok doživimo ne glede na to, ali smo se že dalj časa pripravljali na to, da bo zakonec kmalu umrl ali se je smrt zgodila nenadoma. Običajno se kmalu po šoku pojavi zanikanje realnega dejstva, da zakonca ni več. Zanikanje je lahko delno ali v celoti (zakonec ne more verjeti, da je res ostal sam, ne želi biti več v istih prostorih, ki jih je delil s preminulim, noče se več družiti z ljudmi, ki bi ga spominjali na izgubo itd). Mnogokrat zanikanje nastopi takrat, ko žalujoči ni čustveno pripravljen na izgubo, pa četudi se je zaveda.

2. Faza: JEZA, BES, OBČUTKI KRIVDE

Ta čustva iz nas privrejo in jih na začetku te faze ne moremo učinkovito kontrolirati. Jezni in besni smo bodisi na sebe (na primer da nismo pokojnemu še pravočasno povedali vsega, kar smo mu hoteli) ali na pokojnega, ker nas je zapustil in smo ostali sami. Ti občutki so normalni in ni nič narobe, da se zavedamo, da jih občutimo. Potrebno pa jih je ozavestiti v tolikšni meri, da preprečimo, da bi vodili v morebitno agresijo (običajno do samega sebe). Občutek krivde je zelo težko čustvo, ki se ga ne moremo čez noč znebiti, se je pa treba zavedati, da s časovnim oddaljevanjem izgube tudi njega moč pojema.

3. Faza: ZAVLAČEVANJE

Ni nujno, da se tretja faza vedno pojavi, ker pride do nje predvsem takrat, ko zakonec umira dalj časa, na primer zaradi težke in neozdravljive bolezni, zdravi partner pa se v tem času lahko psihično pripravi na izgubo, do katere slej kot prej pride, vseeno pa še vedno nekako upa, da bo bolni partner ozdravel.

4. Faza: DEPRESIJA

Sedaj se partner sooči z bolečino in se začne zavedati, da je ljubljena oseba res umrla. V tej fazi apatija in obup prevladata nad jezo, do katere pride v prvih fazah žalovanja, tudi sama fizična aktivnost se zmanjša, lahko se pojavijo različne bolezni, brezciljnost, saj so obrambni mehanizmi v veliki meri odpovedali.
Ta faza je lahko zelo dolgotrajna, trdovratna in ogrožujoča za posameznika zato je treba osebo vzpodbuditi, da se sčasoma začenja zavedati življenja okoli sebe in se ne predaja kar naprej žalosti, obupu in brezvoljnosti. To težko obdobje naj bi trajalo nekako največ do dve leti.

5. Faza: SPRIJAZNJENJE

To je zadnja faza, v kateri posameznik sprejme realnost in se sprijazni z izgubo. Depresija začenja počasi izzvenevati, opazimo spet lepo stran življenja in se počasi vrnemo nazaj med ljudi. S tem se proces žalovanja na nek način zaključi, samo žalovanje pa lahko traja še zelo dolgo časa, ni pa več ogrožujoče. Posameznik se sčasoma usmeri v različne aktivnost, ki ga odvračajo od neprestanega obujanja spominov na preminulega.

KAKO NAPREJ?

Tako si sledijo faze žalovanja. Ker smo si ljudje različni in ker sta tudi zakonca živela v večji ali manjši slogi skozi leta skupnega življenja, so trajanja žalovanja zelo različna. Ko preteče čas, ki je bil potreben, da izzvenijo vse zgoraj opisane faze, bi bilo priporočljivo, da se posameznik usmeri v pozitivno plat življenja. Naj se veseli svoje družine, prijateljev, sonca, vsakega majhnega trenutka, ki polepša življenje. S tem življenjskim optimizmom bo tudi sam pridobil na kvaliteti življenja in tudi fizično se bo mnogo boljše počutil.
Kajti, če se žalujoči zavije v trdno žalost in samoto, bo veliko težje prebrodil normalne faze žalovanja in bo težje sprevidel, koliko lepih in polnih trenutkov ga še čaka. Žalujočemu je potrebno pomagati z razumevanjem, vzpodbudo in oporo.
Treba se je zavedati, da življenje gre naprej in da smo kljub boleči izgubi lahko veseli, da vseeno še živimo in smo hvaležni za vsak dan in prijetno druženje z ljudmi, ki jih imamo radi in ki jim ni vseeno za nas.