Zapletenost komuniciranja in govorica telesa

Pogosto opažam, da pari menijo, da bi drugi kar moral vedeti, kaj se plete po glavi partnerja, ki ne pove na glas, kaj si želi, potrebuje ali česa noče. Pogosto mi pari povejo, da se niti ne pogovarjajo več na glas, ker pod a, si nimajo kaj novega za povedati in pod b, ker bi po toliko skupnih letih že morala eden o drugemu vedeti vse, kar se jima plete po možganih. Resnica ne more biti bolj oddaljena.

Kot dve ločeni osebnosti, ki nista unikatni kopiji ena druge, ne moreta (vsaj zaenkrat še nismo toliko telepati, da bi si lahko brali misli) vedeti, kaj se dogaja v srčku in glavi druge osebe, torej je edini možni kanal izkazovanja naših notranjih vsebin in čustvovanj komunikacija. Pri tem ne mislim zgolj na verbalno, torej govorjeno sporočanje.

Raziskave kažejo, da ljudje slišimo v obliki besed le sedem odstotkov sporočila, ki nam ga posreduje sogovornik, v našem primeru partner. Kje je vse ostalo, si sedaj mislite?

OGLAS

Kar osemintrideset odstotkov predstavlja naše opazovanje višine in barve glasu sogovornika, debelih petinpetdeset odstotkov pa predstavlja govorica telesa.

Poglejmo si bolj podrobno, kaj je govorica telesa, ki je sicer sestavljena iz več različnih oblik neverbalne komunikacije.

Govorica telesa so gibi in geste, ki jih delamo s telesom, kako sedimo in ali smo pri tem togi in pokončni ali bolj sproščeni in ležerni, torej opazujemo položaj telesa in rok, tudi nog. Pomembna je mimika obraza, očesni stik, kam usmerjamo pogled ter kako premikamo oči. Del neverbalne, torej negovorjene komunikacije je tudi dotik druge osebe in s tem lahko izkazujemo naklonjenost ali pa dominiramo, odvisno spet, kakšen je dotik.

Ločimo tudi govorico glasu, torej s kakšnim tonom glasu pospremimo določene besede in stavčne zveze, pa govorico bližine, ki se izkazuje v oddaljenosti med govorcema, pri tem pa poznamo intimno, osebno, družbeno in javno razdaljo, ki se je zagotovo pri vsakodnevnem soočanju z različnimi ljudmi niti ne zavedamo, a je v nas in jo podzavestno opažamo in upoštevamo.

Poznamo še tisto famozno »obleka ne naredi človeka« različico neverbalne komunikacije, ko opazujemo na sogovorniku tisto, kar pri njemu vidimo navzven, torej kako se premika, kakšen je videti v oblačilu, ki ga nosi in s tem povezan družbeni status ter podobni majhni elementi, ki tvorijo naše sodelovanje v pogovoru.

Sedaj se sprašujete, zakaj je opisana neverbalna komunikacija pomembna ter čemu služi. Ima kar nekaj pomembnih funkcij in sicer spreminja, potrjuje ali dopolnjuje govorjena sporočila, torej tista, ki so posredovana na verbalni ravni.

Z neverbalno komunikacijo izražamo tudi čustvena stanja in izražamo svoja stališča ter s tem definiramo, kako vstopamo v odnos s sogovorcem ter kako pri tem gradimo strukturo pogovora. Sedaj že vemo, da je za medsebojno zdravo in uspešno komunikacijo potrebna usklajenost obeh vrst sporočanja, verbalnega in neverbalnega. Enega brez drugega ni, saj smo ljudje socialna bitja in veliko večino mikro elementov opažamo skozi negovorjeno vsebino, kot poprej definirano.

Danes sem osvetlila le en segment pogovarjanja, ker se večinoma prehitro zadovoljimo zgolj z nekaj stavki, pri tem pa nismo pozorni na neverbalno komunikacijo v takšni meri, kot bi lahko bili, če smo res pozorni na partnerja in se poglobimo v vsebino pogovora.

Res je tudi, da večino sporočil ne razumemo takoj, ko je prišla do nas s strani sogovornika, ker jo presejemo čez naš lastni filter, ki ima nam lastne tabuje, cenzuro, vzorce in druge zaviralce, ki nam onemogočajo, da v hipu enako sprejmemo in razumemo dobljeno sporočilo.

Bodite pozorni in strpni, povprašajte sogovornika oziroma partnerja, kaj je tisto, kar vam želi povedati in se iskreno ter dobronamerno pogovarjajta dokler ne bosta oba razumela poante pogovora.