Zatajevanje resničnih čustev je lahko tudi usodno!

Mnogi nas učijo, da ljubiti pomeni sprejemati vse, kar obstaja. Spet drugi pa delijo čustva na dobra in slaba, na pozitivna in negativna, na zaželena in nezaželena. Komu torej verjeti?

‘DOBRA’ IN ‘SLABA’ ČUSTVA

Človek je po svoji naravi bitje dvojnosti, zato je vsak od nas neponovljiva kombinacija dobrega in zla, boga in hudiča, življenja in smrti. Ker gre za dve diametralno nasprotni sili v nas, je logično, da je tisto, kar je dobro za Življenje, slabo za Smrt in kar je dobro za Smrt, je slabo za Življenje. Kljub temu, da nas torej mnogi tudi duhovni učitelji prepričujejo, da je vse, kar obstaja, za nekaj dobro, bi se tako v resnici morali vprašati, ali je to nekaj dobro za Življenje ali za Smrt. Pojasnimo zapisano na primeru bolezni. Ali kdo od vas ljubi svojo bolezen? Seveda ne! V resnici LJUBITE SVOJE ZDRAVJE, ker pa je vaše zdravje diametralno nasprotje bolezni, SVOJO BOLEZEN DEJANSKO SOVRAŽITE. Čeprav jo morate sprejeti, saj nihče drug kot vi ne more nositi vaših bremen in popravljati vaših napak, vas prav sovraštvo do vaše bolezni motivira, da naredite vse, da bi jo premagali. Nasprotno pa vas  ljubezen oz. sprejemanje bolezni demotivira, da bi našli rešitev in ozdraveli. Na tem primeru jasno vidimo, da je z vidika vašega življenja sovraštvo do bolezni dejansko dobro, sprijaznjenje oz. ljubezen do bolezni pa slabo.

‘POZITIVNA’ IN ‘NEGATIVNA’ ČUSTVA

Kljub temu, da se čustev torej ne da preprosto definirati kot ‘dobra’ in ‘slaba’, in je presojanje o tem, kaj je dobro in kaj slabo, vedno odvisno od ‘konteksta’, je družba naredila prav to. Čustva je razdelila na ‘pozitivna’ oz. zaželena in ‘negativna’ oz. nezaželena. In tako smo se naučili izražati le ‘pozitivne’ občutke (ljubezen, veselje, pogum, srečo, …), ‘negativne’ (sovraštvo, žalost, strah, nesrečo, jezo, …) pa prikrivati. Ker pa je življenje hočeš nočeš splet enih in drugih, se na ta način vedno bolj oddaljujemo od resnice in od svojega pravega jaz-a. Postajamo roboti, ki svoja življenja v resnici IGRAMO, namesto da bi jih ŽIVELI. Da bi bili všečni sebi in drugim, svoja ‘negativna’ občutja zanikamo in prikrivamo celo sami sebi, kar je škodljivo in nevarno, saj jih s tem ne razrešujemo, ampak jih le (po)tlačimo v svojo podzavest. Tam pa ‘živijo’ naprej, se kopičijo in slej ko prej  rezultirajo v  agresiji ali apatiji, v različnih boleznih, pa celo v  samomorih in umorih… Torej prav v tistih deviacijah, ki smo jih družba in mi sami pravzaprav želeli preprečiti.

NE LAŽITE SEBI!

Tudi sama sem delala omenjeno napako. Seveda ni (bil) noben problem izražati ‘pozitivna’ čustva. Svojih ‘negativnih’ čustev pa nisem sproti izživela, ampak sem jih le (po)tlačila. Čeprav je bilo moje življenje že od malih nog težko, sem si, ko me je bilo strah, ko sem kaj sovražila, bila jezna ali žalostna, to zanikala in prikrivala, si lagala in se delala močno. A kaj sem s tem v resnici naredila? SVOJA ‘NEGATIVNA’ ČUSTVA SEM ZABLOKIRALA IN S TEM DEJANSKO USTVARILA IN POSTALA MAGNET ZANJE! In tako so ta, namesto, da bi se jih znebila, s časom rasla. Dogajale so se mi vse težje stvari, sama pa sem imela vse manj moči za boj z njimi. Postajala sem vedno bolj napeta, nevrotična, tesnobna, anksiozna in depresivna. Dvakrat sem si poskušala tudi vzeti življenje, pa ne zaradi kakšnih glasov, ki bi me k temu nagovarjali, ampak zato, ker bremena, ki se mi je nakopičilo, preprosto nisem več zmogla. A problema s tem nisem rešila.

Potem pa sem v svoji viziji videla ogromno črno sebe in zelo majhno belo sebe, obe silhueti pa sta bili povezani s popkovino. Naslednji trenutek pa sem videla, kako je bela jaz začela rasti na račun črne, dokler ta s popkovino vred ni povsem izginila v beli silhueti in ostala sem samo velika bela jaz. Tedaj sem prepoznala svojo napako.

V dobri veri, da delam prav, sem svoja ‘negativna’ čustva vztrajno zatirala, s tem pa sem jim dejansko dajala življenje. Tako sem dopustila, da je v meni zrasel ogromen čustveni tumor, ki mi je jemal življenje, noben zdravnik pa ni mogel ugotoviti, kaj mi je. Seveda ne, saj ni bilo bolno moje telo, čeprav so se sčasoma določeni znaki kazali tudi že na njem. Prizadeta je bila moja duša. Imela sem duševnega, ne pa še telesnega raka. Toda če ne bi ničesar spremenila, bi se ta, če me ne bi že prej pokopal, slej ko prej odrazil tudi v fizičnem telesu, saj sta psiha in fizis neločljivo povezana. In tako bi me dejansko ugonobila moja zatrta ‘negativna’ čustva. Zgodovina bi se ponovila in doletela bi me enaka usoda, kot moje pokojne najdražje.

Ko sem to doumela, sem doživela pravo razsvetljenje. Spoznala sem, da moram svoje ravnanje popolnoma spremeniti in ‘negativna’ čustva, ki sem jih prej vneto prikrivala, NEŠKODLJIVO IZRAZITI. LE TAKO SE JIH BOM USPEŠNO ZNEBILA IN OZDRAVELA! In kot bi se odprl ogromen tur, so zatrta čustva takrat kar bruhnila iz mene in se izlivala na dan kot reka. Pošteno sem si PRIZNALA, da me je strah, da sem jezna, žalostna, in da tudi kaj sovražim. Npr. bolezen raka in smrt, ki sta mi vzela moje (pokojne) najdražje, pred tem pa njim in meni povzročila nepopisno gorje. Jokala sem kot dež, da sem si skoraj izjokala oči, hodila sem v gozd, na samo, in vpila in tulila kot volk, doma sem tolkla po blazini kot boksar, da sem izrazila svojo bolečino, žalost, jezo, strah, sovraštvo. In potem, ko sem to delala nekaj časa, sem začutila OLAJŠANJE. Z mojega srca se je odvalila ogromna skala in ‘negativnih’ čustev, ki sem jih leta in desetletja zanikala, in so me dejansko vodila v pogubo, sem se OSVOBODILA. Ničesar nisem pozabila, sem pa PREBOLELA. In šele takrat sem dejansko lahko stopila korak naprej. V življenje.

DANES VSA SVOJA ČUSTVA SPROTI IZRAŽAM. DOVOLIM si ljubiti in biti srečna in vesela, a tudi jezna, žalostna, prestrašena. In, da, dovolim si celo sovražiti. LAŽEM PA SI NE VEČ!

VSA (!) ČUSTVA JE POTREBNO IZRAZITI, A POZOR!

Zaradi izvirne napake vsak od nas (pa tudi družba) v sebi nosi diametralno nasprotni sili: Življenje (Dobro, Boga) in Smrt (Zlo, Vraga). Zato je vsak od nas magnet za dobro in za zlo. Ker gre za dve diametralno nasprotni sili, iskanje ravnovesja med njima ne rešuje problema, saj ne gre za simbiozo, pri kateri bi imeli obe strani korist. Gre za tipičen PARAZITSKI odnos, pri katerem ena sila živi na račun druge. Zato rast ene avtomatično pomeni padec druge. Več je torej v nas ‘negativnih’ čustev, manj je prostora za ‘pozitivna’, več je ‘pozitivnih’, manj je prostora za ‘negativna’. Zato so, če se ‘negativna’ čustva v nas preveč razrastejo, ta za nas lahko tudi usodna. Šibka točka zla, torej tudi ‘negativnih’ čustev, je, da samo nima življenja niti ga ni sposobno ustvarjati. Zato smo mi sami tisti, ki ‘negativnim’ čustvom dajemo življenje. Rešitev problema je torej na videz enostavna. ‘Negativnim’ čustvom moramo nehati dajati življenje. Prav. A večina to stori tako, da ta čustva zatre, si laže, jih lahko niti ne pozna ali pa si jih ne prizna in jih neha izražati.  Ravno s tem pa naredimo napako.

Obstaja namreč bistvena razlika med ‘pozitivnimi’ in ‘negativnimi’ čustvi. Za ‘pozitivna’ (ljubezen, veselje, sreča, …) velja, da bolj ko jih izražamo, bolj krepimo magnet zanje, več jih je. Pri ‘negativnih’ čustvih (sovraštvo, jeza, strah, žalost, …) pa je nasprotno. Manj jih izražamo, bolj jih blokiramo in s tem ustvarjamo in krepimo magnet zanje, zato ta rastejo, bolj ko jih izražamo, manj jih je, saj s tem magnet zanje izničujemo. Za nas in za družbo, v kateri živimo, je tako NUJNO POTREBNO (SPROTNO) IZRAŽANJE VSEH NAŠIH ČUSTEV! S tega vidika delitev na ‘pozitivna’ in ‘negativna’ čustva ni smiselna. Z vidika našega življenja in zdravja (in življenja in zdravja družbe) pa je ta delitev smiselna, saj z izražanjem ‘pozitivnih’ čustev ustvarjamo in krepimo magnet zanje, zato je teh vedno več, s PRIMERNIM (!) in NEŠKODLJIVIM (!) izražanjem ‘negativnih’ čustev ter z iskanjem in odpravljanjem VZROKOV pa izničujemo magnet zanje, zato je teh vedno manj.

A POZOR! NI VSAKO ‘POZITIVNO’ ČUSTVO ‘DOBRO’ IN TUDI NE VSAKO ‘NEGATIVNO’ ‘SLABO’. Ker je zaradi izvirne napake vsak od nas bitje dvojnosti in v sebi nosi diametralno nasprotni sili: Življenje in Smrt, je tisto, kar je dobro za Smrt, slabo za Življenje (v nas in v družbi), kar je slabo za Smrt, pa je dobro za Življenje (v nas in v družbi). Zato z vidika Življenja (v nas in v družbi) sovražiti Smrt dejansko pomeni ljubiti Življenje, ljubiti (sprejemati) Smrt pa pomeni sovražiti Življenje. Z vidika Življenja v nas in v družbi, je sovraštvo, ki ga uvrščamo med ‘negativna’ čustva, v tem primeru dejansko ‘dobro’ čustvo, ljubezen, ki jo uvrščamo med ‘pozitivna’ čustva, pa ‘slabo’. Z vidika Smrti v nas (in v družbi) pa je ravno nasprotno. Zato je treba to, kaj je ‘dobro’ in kaj ‘slabo’, tudi čustva, vedno presojati z vidika Življenja v nas (in v družbi), ki nas (in družbo) edino vodi v življenje in ne z vidika njegovega diametralnega nasprotja, Smrti, ki nas (in družbo) neizogibno vodi v pogubo!

Če zaključimo. Z VIDIKA ŽIVLJENJA V NAS IN V DRUŽBI JE NUJNO POTREBNO IZRAŽATI VSA SVOJA ČUSTVA, ‘POZITIVNA’ IN ‘NEGATIVNA’, PRAV TAKO PA JE TO, KATERO ČUSTVO JE ‘DOBRO’ IN KATERO ‘SLABO’, TREBA VEDNO PRESOJATI Z VIDIKA ŽIVLJENJA V NAS IN V DRUŽBI, KI NAS IN DRUŽBO EDINO VODI V ŽIVLJENJE, IN NE Z VIDIKA SMRTI V NAS IN V DRUŽBI, KI NAS IN DRUŽBO VODI V POGUBO! Sicer lahko pride do tragičnih, celo usodnih posledic. Za nas in za družbo, v kateri živimo.