Zaupaj v svoje božanske sposobnosti

Kar kličemo »iz notranjosti mojega imena«, in ko občutimo rezultate svojih molitev – ko smo obkroženi s svojim odgovorom, nam je in nam bo dano.

OGLAS

Toplo vam priporočam knjigo Imenovali so jo dvoje src. Avtorico knjige so aborigini odvedli na nekajmesečno potovanje po avstralski puščavi. Ko so menili, da je osvojila znanje o tem, kako Stvarnik vedno poskrbi za svoje otroke, so jo postavili na čelo skupine. Vodja je bil zadolžen, da je našel vodo, hrano in prenočišče. Vodja jih je vodil, vsi, ki so mu sledili, so ga podpirali z ljubečo prijaznostjo.

Pomislimo – ali mi naše vodje (pa naj bo to družina ali služba) podpiramo z ljubečo prijaznostjo? Ali morda iščemo napake v njih in jim s tem jemljemo moč. Tudi če želijo in imajo iskren namen, ne morejo narediti nič, ker se otepajo z vsemi nergači, ki jih obdajajo.

Naj se vrnem k zgodbi. Prvi dan je vsa obupana iskala vodo, vsa obupana je iskala hrano in nič se ni zgodilo – obdajala sta jih žgoče sonce in puščava. Prav tako drugi dan – po glavi so se ji podile misli strahu in nemoči: »Umrli bomo. Ne bo mi uspelo.« Tretji dan je komaj še zbrala toliko moči, da je vsakega člana skupnosti rotila: »Prosim, pomagaj mi.«

Aborigini pa so jo samo smehljajoče gledali in ji govorili: »Tudi mi smo lačni in žejni. To je tvoja izkušnja. Verjamemo vate. Zaupamo ti. Pomagamo ti sprejeti nauk, ki ti ga daje Življenje.«

Skozi misli so ji šli vsi dogodki življenja in pri sebi je pomislila: »Je to to? Se moje življenje zaključuje tu sredi puščave?« Molila je: »Dragi Bog, pomagaj mi razumeti, kaj se dogaja.«

V trenutku je dobila odgovor: »Da si tukaj, si prepotovala 15.000 kilometrov, v razmišljanju pa se nisi premaknila niti za centimeter. Odraščala si na temelju logike, znašla pa si se med ljudmi, ki ne poznajo izobraževalnih znanosti, poznajo in živijo pa na temelju srca. Delujejo z ustvarjalnostjo in intuicijo, sporazumevajo se brez besed. Do sedaj si jih opazovala, kako z radostjo potujejo skozi življenje. Opazovala si jih z umom. Oni so Eno z Univerzumom, ti si samo zunanja opazovalka – ločena od njih in od Univerzuma. Sedaj je čas, da narediš lekcijo Enosti.«

Iz dna duše je izlila iskreno molitev: »Če je v moje najvišje dobro in najvišje dobro vsega življenja, naj se učim.«

Prešinila jo je misel: »Vtakni si kamen v usta.« Na ta kamen je že čisto pozabila – na začetku potovanja si je izbrala kamen in ga dala med prsi. Ko ga je sedaj dala v usta, je zaznala slino in prešinila jo je misel: »Še je upanje.«

Od radosti bi zajokala, vendar v njenem telesu ni bilo več tekočine, da bi lahko jokala. Cela njena bit je vzklikala: »Hvala, hvala, hvala!« »Lahko se naučim. Naredila bom vse, kar je treba. Samo pomagaj mi najti vodo. Ne vem, kaj naj storim, kje naj iščem, kam naj grem.«

V njej je vzniknila misel: »Bodi voda. Bodi voda. Ko boš lahko voda, boš našla vodo.«

Sredi žgočega sonca, sredi ničesar, naj bo voda!? Pomislimo sedaj na naša življenja – ko smo brez denarja, naj občutimo denar, ali pa ko dobimo grozno diagnozo, naj bomo popolno zdravje?

Vrnimo se k zgodbi. Ničesar več ni mogla izgubiti – predala se je intuiciji. Zaprla je oči in začela biti voda. Hodila je in zaznavala vodo: vonjala je vodo, okušala je vodo, čutila je vodo, slišala je vodo, videla je vodo … Voda je bila mrzla, modra, jasna, blatna, mirna, valujoča, ledena, voda je bila para, voda je bila led, hlap, dež, sneg. Voda je bila mokra, hrustljava, pljuskajoča, brezmejna – ona je bila voda v vseh možnih oblikah.

Hodili so po žgoči planjavi in v daljavi je ozrla rjavkasto gomilo. Šla je proti njej, zlezla nanjo, pogledala pleme, ki jo je še vedno spodbujajo z ljubečo prijaznostjo, stegnila levo roko nazaj, da bi se naslonila in … otipala vodo!

Na podaljšku skalne police je bil kakšne tri metre velik bazen vode! Ko so se okrepili s svežo vodo, je mimo – kar pojavil se je – prilezel velik kuščar, ki so ga imeli za večerjo … In bila je voda in bila je hrana … In osvojila je lekcijo, da je Zemlja polje neskončnih možnosti.

Povzeto iz knjige Ko imajo duše žur >>