Dotik je najbolj primaren način komunikacije, ki se pojavi v zgodnjem razvoju otroka kot prvi način komunikacije otroka z njegovim primarnim objektom, mamo. Novorojenec večino informacij, ki jih potrebuje za svoj razvoj, dobi potom neverbalnih sporočil materinega dotika.
Lahko si predstavljamo, da se malo dete počuti na primer v bolnišnici, v veliki sobi, polni ljudi in neznanih glasov, kakor v džungli; popolnoma nebogljen in na milost in nemilost prepuščen divjim zverem.
Za novorojenca je materin dotik bistvenega pomena, saj mu poleg občutka varnosti govori tudi o pozornosti, čutečnosti in ljubezni matere, od katere je popolnoma odvisno njegovo življenje.
Oksitocin se izloča med spolno aktivnostjo, moškim in ženskim orgazmom, rojevanjem in dojenjem in povzroča občutek ljubezni in nesebičnosti. Tvori se v hipotalamusu in se shrani v zadnjem režnju hipofize, žleze, iz katere se nato sprošča v pulzih. To je ključni hormon za reprodukcijo in je odgovoren za izbrizganje sperme pri moškem orgazmu, iztis ploda pri porodu, iztis posteljice po koncu poroda in izločanje mleka pri dojenju.
Poleg tega se oksitocin izloča v velikih količinah v nosečnosti, kjer izboljša absorpcijo hranil, zmanjša stres. Oksitocin povzroča ritmično krčenje maternice med porodom in doseže maksimalen nivo pri rojstvu, visoka raven hormona pa ostane še po porodu, nato pa postopoma upade. Tudi plod tvori povečane količine oksitocina med porodom, zato sta v minutah po rojstvu oba, mama in dojenček, preplavljena z ekstatično mešanico hormonov. V tem času se izločanje oksitocina poveča z očesnim kontaktom, kontaktom koža na kožo in prvim poskusom sesanja. Pri dojenju oksitocin povzroči izcejalni refleks in se sprošča v pulzih ko dojenček sesa. V prihodnjih mesecih dojenja oksitocin še naprej ohranja mater sproščeno – je zelo učinkovit protistresni faktor, ki pozneje prepreči veliko bolezni otroka.
Oksitocin vpliva na materinsko vedenje, obenem pa pri otroku povečuje zaupanje in zmanjšuje strah. Nekatere študije na živalih kažejo, da oksitocin pomaga zavirati toleranco organizma na nekatere droge, kot so opiati, kokain in alkohol in zmanjšuje odtegnitvene simptome.Oksitocin povzroča občutek zadovoljstva, zmanjša nemir in tesnobo, zato je oksitocin pomemben pri zaviranju tistih delov možganov, ki skrbijo za nadzor na podlagi strahu in anksioznosti. Ravno zato pomaga razvijati zaupanje vase in v svet okoli nas, posledično pa vpliva na zmožnost doživljanja orgazma in užitka ter ugodja v življenju na splošno.
Nekateri raziskovalci navajajo, da oksitocin vpliva tudi na oblikovanje čustev in vedenj v medosebnih odnosih, saj nam pomaga pri učenju in interpretaciji socialnih sporočil tako, da zmanjšuje distanco med osebami in daje občutek intimnosti in povezanosti. Prav tako je pomemben pri ustvarjanju romantičnih in intimnih vezi. Študije so pokazale, da so imele osebe v romantičnem razmerju višje ravni oksitocina v plazmi, ki je posledica bližine, intimnosti in dotika zaljubljencev. Kadar se par loči za dalj časa, se lahko zaradi pomanjkanja telesne topline povečata nemir in tesnoba. V takih primerih lahko oksitocin pomaga pri premagovanju tesnobe, ki nastane zaradi ločenosti.
Terapevtska praksa z osebami, ki v zgodnjem otroštvu niso bile deležne toplega, ljubečega dotika matere ali so bile ločene od matere, bodisi zaradi zunanjih ovir, kot je zgodnja hospitalizacija, bodisi zaradi notranjih ovir matere, ki zaradi slabega počutja in nezadovoljstva ne zmore vzpostaviti pristnega in nesebičnega stika z otrokom, je pokazala, da imajo te osebe različne težave, povezane z vzpostavljanjem zadovoljujočih intimnih odnosov.
Mogoče lahko najbolj slikovito opišemo, s kakšnimi težavami se soočamo odrasli zaradi pomanjkanja ljubečega dotika v otroštvu, z rezultati raziskav Harryja Harlowa (1962-79). Harlow je v svojih eksperimentih vzel novorojene opice in jih vzgajal v izolaciji, kjer je za njih dobro poskrbel, niso pa imele stikov z materjo in z vrstniki. Dobro jih je hranil, čistil kletke in skrbel za njihovo zdravje, opice so bile prikrajšane ‘samo’ za telesni stik z drugimi opicami, prav tako je bil omejen dotik z raziskovalci. Harlow je te opice, ki so bile prikrajšane za telesni dotik, dal v veliko kletko, v kateri sta bili dve opici iz lesa in žice. Ena lesena opica je imela v roki stekleničko z mlekom, ki je bila podobna tisti, s katero so hranili opice. Druga lesena opica pa ni imela stekleničke, ampak je bila obdana s plišasto tkanino. V tem nenaravnem okolju se je mlada nemirna opica zelo hitro navezala na kip, ki je bil obdan s plišasto tkanino in več ur ostala kot ‘prilepljena’ nanj. Ne glede na to, da je lahko videla stekleničko z mlekom na drugem kipu, se ni odtrgala od mehke tkanine in kmalu je raziskovalcem postalo jasno, da bo opičji mladič prej dehidriral in stradal, kot da bi zapustil nadomestno mater, ki mu je dajala občutek topline in mehkobe. Ko so opice, ki so bile prikrajšane za ‘človeški dotik in bližino’, spremljali v odrasli dobi, so ugotovili, da kažejo različne in resne motnje v vedenju: samodestruktivnost v obliki udarjanja samega sebe, ponavljanje stereotipnih vzorcev vedenj, pomanjkanje občutka za pripadnost tropu in nezanimanje za raziskovanje okolja, sramežljivost v družabnih situacijah, odpor do telesnega stika z drugimi, hiperagresivnost, nenormalno spolno vedenje, nezmožnost skrbi za potomce z zanemarjanjem, neupoštevanjem in zlorabo.
Ta eksperiment je v znanosti prvič pokazal moč in intenziteto tako imenovane lakote po dotiku. Ta je značilna ne le za ljudi, ampak za vse sesalce, katerih obstoj je tesno povezan z življenjem v skupnosti. Mladiči sesalcev so, za razliko od plazilcev, insektov in žuželk, še dolgo časa po rojstvu odvisni od mame; samice svoje mladiče dojijo, negujejo, pazijo na njih in jih učijo prvih stikov s skupnostjo. Na žalost pa se še danes premalo zavedamo vpliva odnosov v skupnosti, ki se v svoji najbolj primarni obliki zrcalijo v odnosu matere do otroka in predstavljajo temelj telesnega in duševnega zdravja posameznika.
Čustveno hladna ali neuravnovešena, spolno nezadovoljena in v svoj svet odmaknjena mati z otrokom ne zmore vzpostaviti ljubečega odnosa, ki je temelj, na podlagi katerega se razvije celotna otrokova duševnost in predstavlja prototip vseh kasnejših intimnih odnosov in intimnega odnosa do svojega telesa.
Psihonevroendokrinološke raziskave pa ugotavljajo tudi, da so človeška bližina, dotik in toplina bistveni za razvoj obrambno imunskega sistema, ki določa zmožnost prilagajanja organizma stresnim situacijam in ohranjanja ravnotežja v primeru nezdravih, škodljivih zunanjih vplivov. Dokazano je, da topel in ljubeč dotik povzročita sproščanje oksitocina, ki pomaga sprostiti telo in um in omogoči harmonično delovanje organizma. Prav tako se poveča raven serotonina, nevrotransmiterja, ki določa ali se počutimo zadovoljno ali nezadovoljno in v veliki meri vpliva na prebavo in presnovo hrane. Oboje pomaga nižati ravni stresnih hormonov, kot sta kortizol in adrenalin.
Kadar v zgodnjem otroštvu nismo deležni materine ljubezni, kadar jo je premalo ali preveč, organizem inhibira serotoninski in oksitocinski hormonalni sistem pri razvijajočem se otroku, v večji meri pa se izločajo stresni hormoni, ki pripravijo organizem na hiter odziv, beg ali napad oziroma jok pri otroku. Posledično je hormonski sistem inhibiran tudi v odrasli dobi in se kaže v nezmožnosti sprostitve, občutku ugodja, zadovoljstva in užitka, ki izvirajo iz naravnega stanja in niso posledica različnih pomagal, kot so hrana, alkohol, droge, itd. Nemir in nezmožnost sprostiti se, nespečnost in slabo spanje, težave s prebavo in presnovo, napihovanje v trebuhu.
