Neki znan možakar v svoji občasni reklami po radiu pravi, da bolan človek ne more zdraviti samega sebe. Jaz pa mislim, da je to daleč od resnice. Da je zdravljenje v bistvu samo-zdravljenje. Oziroma, da ozdravitev ni možna brez »soudeležbe« bolnika; bolnik je tisti, ki zdravljenje »dovoli« in s tem »dovoljenjem« je narejeno največ, kar je potrebno, da se (samo)zdravljenje lahko začne. Morda je to zelo drzna teza, a raziščimo.
Najverjetneje vsi iz biologije poznamo izraz »homeostaza«. Če ne, je tu kratka definicija. Pod homeostazo, ki je znanstveno dokazana, se štejejo vsi procesi v telesu, ki ohranjajo telesno stanje stabilno, oziroma, po potrebi prilagajajo telesno stanje spremembam iz okolice, na način, da bo telo delovalo optimalno – da bo optimalno ohranjena stabilnost. Čeprav je telo neločljivi del nas, pa se tudi naše ravnanje s telesom šteje pod vpliv iz okolice (hrana, voda, gibanje, stres, izpostavljanje nezdravemu okolju, kot na primer elektromagnetnemu polju…). Lahko zaključimo, da je homeostaza naravna inteligenca telesa. Čudež, ki se ga premalo zavedamo! Vsi pa vemo (od naših starih mam), da je treba gripo brez zdravil odležati 7 dni, s pomočjo zdravnika pa en teden.
Drugo izhodišče za današnje razmišljanje je, da vse teži k razvoju. Že samo rast je nekakšna oblika razvoja, vendar pa mislim na dejanski razvoj v smislu sprememb, ki privedejo do učinkovitejšega stanja. Recimo da je to na fizičnem nivoju »darwinovski« razvoj živih bitij (morebiti pa še kakšen, ki ni znanstveno sprejet). Manj opazno, vendar razvija se tudi nefizična komponenta živih bitij. Vsak lahko pri sebi zazna lastne psihološko-umske spremembe zaradi prilagajanja okolici, v smislu da bi bili odzivi na okolico učinkovitejši; bodisi, da je izbrana metoda »še več kontrole«, ali pa »popuščanje kontrole«. Socialni antropologi lahko podoben razvoj zaznajo ob raziskovanju človeškega odzivanja iz generacije v generacijo. Težnja k razvoju je torej precej opazna in lahko rečemo da gre za inteligenco stvarstva. Spet en čudež, le na makro nivoju. Vendar pa stvarstvo ne favorizira materialnega razvoja, temveč nematerialnega; duhovnega, če hočemo. Materialno je v prvi vrsti sredstvo za razvoj duha. Zakaj je to pomembno pri zdravljenju? O tem malo kasneje.
Vrnimo se na naše zdravljenje. Kaj je naša vloga pri zdravljenju in ohranjanju lastnega zdravja? Zakaj je potem toliko bolezni, če samodejno delujeta inteligenca telesa in inteligenca stvarstva? In celo: zakaj imajo zdravniki / zdravitelji včasih toliko težav pri zdravljenju? Oziroma, zakaj kljub zdravljenju ne ozdravimo?
Odgovor je: zaradi našega stanja zavesti. Naša zavest ima vedno zadnjo besedo. Bodisi na nižjem nivoju (nižji jaz ali ego), bodisi na višjem (višji jaz). Večinoma pa na nezavednem nivoju (tudi naš ego lahko ima svojo skrivnost pred nami samimi, dokler ga ne razkrinkamo).
Ne trdim, da zdravila ne zdravijo. In da znanstvena odkritja vpliva kemičnih spojin na razne bio-receptorje ne držijo. Zdravila delujejo; bolj ali manj omejeno zaradi več ali manj stranskih/nezaželenih učinkov. Po eni strani tako pomagajo homeostazi, po drugi pa jo rušijo. Vendar pa menim, da mi zdravilom »dovoljujemo«, da nas zdravijo. Če ne dovoljujemo, se reče, da imamo alergijsko reakcijo na zdravilo, ali pa enostavno »ne primejo« in zdravniki iščejo drugo zdravilo. Seveda, naše (ne)dovoljenje se zgodi na nezavednem nivoju. Na zavednem je le vprašanje zaupanja. Če zdravilu zaupamo, ali pa zdravniku, ki nam ga predpiše, je skoraj gotovo za nas koristno (razen, če… – a o tem malo kasneje). Zdravila torej zdravijo, vendar naše zaupanje ima večjo težo, kot kemične spojine. Vsi poznamo placebo efekt! Tudi če vlogo zdravil zamenja homeopatska vibracija, (bio)energija/prana, je zaupanje bistveno.
Zgodi pa se, da imamo željo po ozdravitvi, da zaupamo zdravilom, zdravniku, zdravitelju, bioenergetiku, terapevtu… vendar nikakor ne gre na bolje, ali pa se bolezensko stanje hitro spet vrne. Zakaj?
Prvič. Morda je naše zaupanje majavo. Vsako seme dvoma žal kali bolje in hitreje kot seme zaupanja. Dvom deluje na nižji vibraciji, zato je lažje zdrsniti v dvom, kot v zaupanje.
Drugič. Naše zaupanje je dobro, a naš ego zdravljenje zadržuje. Zakaj bi to počel? Zato ker ima(mo) od tega koristi. Ne zavedamo se, da vztrajamo biti bolni zato, ker s tem pridobimo zase več pozornosti (ali ljubezni, če hočemo).
Tretjič. Zaupanje je močno, ne manipuliramo z boleznijo, a naš višji jaz zadržuje stanje bolezni. Zakaj bi to počel? Spet: zato, ker imamo od tega koristi. V vsakem trenutku inteligenca stvarstva ve, kakšen potencial za razvoj duha nosi v sebi trenutno stanje. Če bolezen nosi večji potencial kot zdravje, ostajamo bolni. Bolezen je naš katalizator za dvig zavesti. Skrajni primer je težka dedna ali prirojena neozdravljiva bolezen. Na svet smo jo prinesli z namenom, ki ga moramo šele odkriti.
In četrtič, kar nam je tudi najbližje. Vse je kot mora biti, vendar zdravilna vibracija ni zdravilna za stanje ki ga želimo zdraviti. Tu se sicer lahko skrivata momenta druge in tretje točke: ne odkrijemo pravega zdravila, dokler ne razkrinkamo lastno manipuliranje z boleznijo, ali dokler ne prestopimo na višji nivo zavesti, seveda, možna pa je kar najpreprostejša razlaga: potrebna je menjava zdravila, terapije.
Manj pomembno je, kako se bomo lotili bolezni. Seveda predlagam tisto metodo, z najmanj stranskimi učinki. Predvsem pa tisto, ki ji kar najbolj zaupamo. Eden od mojih predavateljev na neki šoli za bioterapevte je rekel, da se naj lotimo »sovražnika« s čim več različnih smeri. Potem je večja verjetnost da zadenemo tisto, ki deluje najbolje, oziroma, se delovanje sestavi.
Jakost zaupanja (če bi se to dalo izmeriti) kaže na moč zavesti in to je homeostazi zelo v pomoč. Vendar pa lahko imamo močno, a »neukročeno« zavest in to je dvorezni meč. Velika moč v slabi preobleki namreč predstavlja veliki dvom in velik strah. Takšno energetsko stanje homeostazo zavira. Če ne premoremo pozitivne motivacije, raje poskusimo koliko mogoče (sproščanje, meditacija) prepustiti inteligenci telesa svojo pot. Moč sugestije, bodisi od zunaj, bodisi lastne, pa najbolje povzema zgodbica enega drugega predavatelja na isti šoli. Nek otrok je imel zdravstveno težavo (mislim da astmo). Stara mama ga je postavila pred zid, malo nad glavo narisala črto in mu rekla: »Ko boš zrasel do sem, boš ozdravel.« In tako je tudi bilo.
S tem razmišljanjem nočem delati nikakršne antireklame. Le v razmislek, kakšno mesto ima kdo ali kaj v procesu našega zdravljenja.
Če smo bolnik, ne preložimo odgovornosti zdravniku/zdravitelju, ampak uporabimo svojo moč zaupanja. Odkrijmo morebitno lastno manipuliranje. Poiščimo si tehniko, ki ji najbolj zaupamo in pospešimo zdravljenje.
Če smo alternativni zdravitelj, bodimo avtoriteta in bodimo inovativni pri vzpodbujanju notranje moči tistega, ki je prišel k nam po pomoč. Naš ego (»jaz sem dober zdravilec«) nima nikakršnega pomena.
Če smo zdravnik, smo »avtoriteta« po uradni dolžnosti, pod hipokratovo prisego in odgovorni pred zakonom za svoje odločitve. Še vedno pa nam ostane dovolj manevrskega prostora, da s svojim pristnim odnosom do bolnika ohranjamo bolnikovo notranjo pripravljenost na sodelovanje.
Vselej velja, da je najbolj zdravilno dobro sodelovanje med zdravljencem in zdraviteljem.
(Opozorilo! Ideje o samozdravljenju ne nadomeščajo zdravljenja uradno postavljene diagnoze.)
