Dr. Thomas Hübl, nemški mistik, učitelj in avtor, se osredotoča na zdravljenja travme z vidika kolektivne in individualne zavesti. Njegov pristop združuje sodobne nevroznanstvene ugotovitve, psihološka spoznanja in elemente duhovnosti, s poudarkom na medosebni povezanosti in zavestnem delu z notranjimi procesi.
Ključne točke o zdravljenju travme po Hüblu:
1. Travma kot zamrznjena energija
Hübl travmo opisuje kot “zamrznjeno energijo” ali neprocesirano izkušnjo, ki je ostala “zaklenjena” v telesu, živčnem sistemu in podzavesti. Ta energija preprečuje prosto izražanje življenja in pogosto vodi v vzorce, ki vplivajo na posameznika in skupnost.
Individualna travma: Gre za osebne izkušnje, ki jih posameznik ni mogel procesirati (npr. zlorabe, izgube).
Kolektivna travma: Nanaša se na travmatične dogodke, ki prizadenejo skupine ali celotne narode (vojne, genocid, kolonializem), in se prenašajo med generacijami.
2. Prisotnost in zavest
Ključ za zdravljenje travme je prisotnost. Zavestna prisotnost v trenutku omogoča, da začnemo prepoznavati in občutiti zamrznjene dele sebe, ne da bi se z njimi poistovetili. Ta proces zahteva potrpežljivost in pogum, da smo priča lastni bolečini in ranljivosti.
Hübl pogosto poudarja pomen “pričujoče zavesti” (ang. presencing), kjer smo hkrati v stiku z lastnimi občutki in z okoljem.
Zdravljenje se zgodi, ko te zamrznjene izkušnje “odmrznemo” in vključimo v zavestni tok življenja.
3. Medosebna povezanost
Travma se zdravi skozi odnose. Po njegovem mnenju večina travm nastane v kontekstu medosebnih odnosov (npr. družinskih, družbenih), zato jih je mogoče ozdraviti tudi v varnem in sočutnem medosebnem prostoru. Proces zahteva vzpostavitev prostora varnosti, zaupanja in sočutja.
Poudarja tudi koncept “relacijske inteligence,” kjer gradimo zavedanje o vplivu svojih misli, čustev in dejanj na druge.
Skozi skupinsko delo se posamezniki povežejo z drugimi na način, ki omogoča zdravljenje kolektivnih ran.
4. Kolektivna travma in njeni učinki
Kolektivna travma je globoko zasidrana v kulturnem nezavednem in vpliva na vse vidike družbe, od politike do medosebnih odnosov. Prenaša se iz generacije v generacijo in oblikuje naše vedenje ter percepcijo sveta.
Kolektivna travma pogosto ostane “nevidna,” dokler se nanjo ne osredotočimo s kolektivnim zavedanjem.
Po njegovem mnenju se družbeni konflikti in polarizacija pogosto hranijo iz neprepoznane kolektivne travme.
5. Somatski in duhovni pristop
Hübl vključuje telo in duhovne prakse kot ključne elemente pri zdravljenju travme. Travma se skladišči v telesu, zato mora zdravljenje vključevati somatsko delo – čutenje in izražanje občutkov ter sproščanje telesnih napetosti.
Duhovna komponenta vključuje prakso meditacije in čuječnosti, ki posamezniku pomagata ostati prisoten tudi v neprijetnih čustvih.
Zdravljenje travme je priložnost za osebni in duhovni razvoj, saj odpira pot do globlje povezanosti s sabo in svetom.
6. Časovna dimenzija travme
Travma “zamrzne čas” – posameznik lahko ostane ujet v trenutku, ko se je travmatičen dogodek zgodil. Zato je ključno, da se ponovno povežemo s sedanjostjo in integriramo pretekle izkušnje v svoj življenjski tok.
7. Vloga skupnosti pri zdravljenju travme
Skupnost igra osrednjo vlogo pri razreševanju tako individualne kot kolektivne travme. Hübl poudarja pomen skupinskih praks, kjer posamezniki skupaj raziskujejo in predelujejo travmatične izkušnje. Takšno delo pomaga ustvariti “polje” zavesti, ki omogoča zdravljenje na globlji ravni.
Zdravljenje travme je proces osvobajanja ujetih energij in spominov v telesu ter povrnitev stika z lastno avtentičnostjo. Gre za holističen pristop, ki vključuje somatsko delo, zavestno prisotnost in medosebno povezanost. Hkrati pa opozarja, da brez reševanja kolektivne travme ni mogoče doseči trajnega miru in povezanosti v družbi.
Več pa si preberi v knjigi Uglašeni – Pozdravimo osebno in generacijsko travmo >>
