Želja je ego, ki preprečuje izkušati življenje

Vse kar doživljamo v življenju je lahko nekaj resničnega, lahko pa je interpretacija. Želje so vedno interpretacija nečesa, kar se čuti, misli, doživlja ipd. na nek način, kat bi bilo potrebno doživeti ali podoživeti. Vsaka interpretacija pa je že nekaj porednega.

Želja je ego, ki preprečuje izkušati življenje.

Je že res, da da našemu umu tisto, kar si želi. to je vse.

Pa saj veste, da je um tisti, ki izkuša, a ne? Vse namreč kar čutimo, čutimo v um z umom.

Um je tisti, ki izkuša čustva, um je tisti, ki izkuša misli, ideje.

Je že res, da obstaja intelekt. Pa funkcija odločanja. A tudi ti dve sta del uma, v širšem kontekstu.

V širšem kontekstu iz čisto preprostega razloga, saj se ukvarjata z mešanjem čustev, misli, idej, konceptov, spominov, ki se v njem pojavljajo.

In četudi se v njem pojavljajo in se zdi, kot da bi prihajali od nekod drugje in se z njimi samo ukvarja intelekt, jih premleva, kombinira in funkcija odločanja v njem, ki se odloči za to ali ono, mora biti vse to na istem nivoju. Razlog zakaj, je v tem, kar če ne bi bilo na istem nivoju, drug drugega ne bi videli.

Na istem nivoju pomeni, da lahko med sabo komunicirajo, kot lahko atomi z našim telesom, ne morejo pa z našo zavestjo. Vsaj breznaporno ne.

Vedno, ko želimo, da atomi, ki gradijo naše telo neka naredijo v smisli premika, poskoka, oddajanja ipd., se to mora zgoditi, ker ustvarimo napor. Najprej seveda v naši prvoosebenjski izkušnji, v nas kot oblika zavestene določitve. Potem pa izraza telesa.

Pred samo odločitvijo mora naš um opazovati, vrednotiti, se odločati med njimi. Da pa bi to lahko počel, pa morajo vsi biti na istem nivoju dojemanja.

Na različnih bi obstajali, če se medsebojno ne bi videli. Podobno kot telo ne vidi zavesti.

A oni ne vidijo zavesti iz čisto preprostega razloga. Ta je, ker niso zavestni, ker se ne zavedajo.

In podobno je s čustvi, mislimi, idejami, spominom.

Le ti neposredno niso zavestni. Zavestni šele postanejo, ko pridejo v obseg zavesti, ki je fokusirana volja.

Le-ta jim posreduje malo naše zavesti, podobno kot se navlaži naša koža, če se premaknemo v bližino vrele vode v loncu. Voda, ki izpareva iz vrelega lonca, se nas dotakne oz. kot bi rekli bolj precizno iz vidika našega telesa, se dotakne naše kože.

Naša koža je vlažna, mokra. In podobno je z zavestjo.

Ko se zavest dotakne misli, čustev, občutkov, postanejo le-ta zavestne. A le malo in ne na način, da so zavest sama.

Podobno kot mi nismo para, ko se nas dotakne le-ta, tudi čustva niso zavest, ki se jih zavest dotakne. In kot se posuši telo, se ozavestijo tudi čustva.

Naše želje so del uma, ega, ki želi, da se nekaj zgodi, ali ne.

Želi si, da se nekaj uresniči, ali ne.

Cela stvar uresničitve se dogaja v umu. Um je tisti, oz. natančneje njegova funkcija intelekta, ki si želi okušati neko stanje v čustvih, občutkih, idejah, konceptih, je kreator.

Um oz. intelekt oz. odločevalska funkcija v nas, če ostanemo na nivoju uma, je tista, ki privlači k sebi neko stanje, ki mu je domače, prijetno ipd. poz. neko stanje, ki ga želi okušati.

Seveda prihaja potreba iz naše prvoosebenjske izkušnje, ,kjer čutimo mi sebe, kot sebe, če smo navezani na to, da nekaj okušamo ponovno.

Iz uma seve na vse strani potreba, da nekaj ponovno pritegne (zakon privlačnosti) v svojo bližino. In to sevanje kaj hitro zamenjamo za svojo prvoosebenjsko izkušnjo, ki nima želje.

Zamenjamo jo iz čisto preprostega razloga, in ta je, ker je naša pozornost usmerjena v tisto smer in dostikrat niti ne vemo oz. se ne zavedamo, da imamo dosti širše obzorje, ki ga lahko izkušamo. Tako smo se naučil v šoli, vrtcu, univerzi ipd.

Širše obzorje oz. zavedanje sebe je nekaj, kar je prirojena funkcija vsakega od nas. Vendar pa v trenutku, ko si prepričan, da ostalega ni in da je to brez veze, prenehamo gledati širše.

Naše želje so nekaj, kar si želi izkušati svet v okviru zmožnosti, ki so mu ga predstavili vsi ti na njegovi poti poučevanja. Nič več, nič manj. In tudi želje kažejo v smer tistega, kar nam je očitno.

Znotraj sebe jih okušamo kot privlak, ki je obarvan tako ali drugače. Lahko se čuti kot globoka potreba, da gremo ali čutimo nekaj, da doživljamo nekaj. In ko se poenotimo s tem, kamor kaže želja, to že okušamo z umom.

Naš um je tisti, ki je posrednik med materialnim svetom in med svetom, ki je malo manj materialen, ki se nahaja znotraj nas kot prvoosebenjska izkušnja našega bitja.

V trenutku, ko to podoživimo, da si začnemo želeti bolj in bolj, smo že na poti, ki nas pelje stran od tega, kar se da okušati, kljub temu, da nekateri pravijo ,da je želja pot v izpolnitev naših globokih stremljenj.

Seveda je, saj to so naša globoka stremljenja. Težava pa je v tem, da to okuša naš um. Tudi če čutimo to kot nekaj globljega, je še vedno um tisto, ki to željo posreduje v naš intelekt oz. funkcijo odločanja.

V umu se čuti tako ali drugače. In ko se čuti kot privlačno, globoko ipd., so že na dobro poti, da sledimo želji, ne pa nam samim.

Mi sebe vedno doživljamo v prvi osebi, ne kot nekaj zunanjega.

Mnogo ljudi ima potrebo, da gleda svoje misli jih opisuje, svoje občutke, ideje in temu potem pravi resnica. To ni neposredna izkušnja našega bitja. To je nekaj zelo posrednega, kajti v trenutku, ko sledimo opisu nečesa, ne sledimo več sebe, temveč tistemu, kar nam misli govorijo.

Interpretacija je vedno nekaj, kar razlaga to, kar se pojavi pred našimi očmi, bodisi notranjimi ali zunanjimi, pred našim čutenje, bodisi notranjim ali zunanjim… To ni resnična izkušnja, to je posredna izkušnja iz razloga, ker moramo nekaj opisati, da vemo kdo smo, kljub temu, da vemo že brez opisa, kdo smo.

Želje, ki silijo oz. želijo, da sledimo nekemu opisu in tudi čustvom, ki se čutijo tako ali drugače ali pa mislim, ki si jih razlagamo tako ali drugače, so interpretacija. Vedno, ko sledimo interpretaciji, ne sledimo sebi.

Želje so torej nekaj, kar nam preprečuje v resnici izkusiti svet takšen, kot le-ta je.