Ženska ženstvenost

Joj verjetno imate dame polno glavo takšnih in drugačnih receptov kakšna mora biti prava ženska, da ne sme biti ponižna in kljubovalna, da mora biti samostojna, samozavestna in sposobna ter perfektna na vseh področjih.

Prava ženska naj bi bila izobražena, delala v poklicu za katerega se je izobraževala in jo veseli, imela odličen zakon in vsaj dva pridna in ubogljiva otroka, obenem bi doma delala z njima domače naloge, skrbela za gospodinjska opravila ob delni pomoči ostalih družinskih članov, kajti časi, ko so moški prišli iz službe domov in se vrgli na kavč do večera, so mislim da minili, vsaj v naši deželici.

Ko vse pospravi in je crknjena od utrujenosti in ni na sebe pomislila do tedaj niti za sekundo, naj bi se kot idealna žena še z veseljem in strastjo ljubila pol noči s svojim dragim.

OGLAS

Ja vem, tole zgoraj je pretiravanje, a ni daleč od resnice. Poslušam dame, ki mi prostodušno priznajo, da nase pomislijo le v tistih trenutkih, ko so same, kar je običajno pod tušem pa še to se vedno mudi, saj pred vrati kopalnice že čaka drugi družinski član. Včasih katera komaj čaka, da gre mož na službeno pot ali na pivo s prijatelji, ker ve, da bo imela kakšno minutko več za svojo najljubšo tv nadaljevanko, ko otroci zaspijo ali za dveurni klepet s prijateljico.

Dama pri štiridesetih pride in pove, da jo je bivši mož povabil nazaj k sebi, saj je pred pol leta v jezi in histeriji odvihrala iz njunega stanovanja v svoje, od staršev podedovano stanovanje. Oba sta bila v agoniji, a preponosna, da bi si priznala, kako sta ga polomila in sta bila obenem preveč jezna, da bi se opravičila eden drugemu. Tudi sedaj ona ne pričakuje njegovega opravičila, ker je pač neskončno trmast, a ve, da jo v resnici močno ljubi in ona prav tako njega.

»Ne morem brez njega živeti«, je njen prvi stavek.

Zakaj se je oglasila pri meni? Ker jo je strah, da bi se ponižala in da bi jo on premagal v njuni bitki spolov. Pa jo debelo gledal o kakšni bitki to govori gospa.

Hudo mi je, da pari čutijo svoj odnos kot vojno ali kot bitko, kdo bo koga premagal. Bizarno! Kajti, zakaj smo potem sploh skupaj z neko osebo, ki ni kloniran jaz, če ne zato, da si delimo trenutke edinega življenja, se pogovarjamo, se slišimo v naših željah in potrebah, se podpiramo in tudi kdaj skregamo, ko v žaru strastnih argumentov želimo nadvladati drug drugega, a to naj bo le občasno, za začimbo, če hočete.

Jo povprašam, naj mi pove, kaj je po njeno biti ženstvena ženska ob pravem, alfa moškemu, kot njen mož pač je. Pove, da je to pridna ženica, ki pride po službi domov in skuha, ona pa to noče biti. Sem hitro razumela, da jo je strah, da bi se mu morala podrediti v vsemu, da bi ga imela, ker brez njega ne more živeti. In jo je seveda upravičeno strah, da bi svojo osebnost tako potolkla in se izgubila v njegovih zahtevah.

Sva se pogovarjali o pravi ženski ženskosti, kot jo sama vidim. Naj poskuša na sebe gledati kot na enakovredno osebnost njegovi, a ki je drugačna od njega. Da nima smisla z njim tekmovati temveč je simbolna in tudi življenjska naloga ženske nežnost, razumevanje, izražanje spoštovanja svojemu moškemu. Da ko ima on težke trenutke, da ga ne zaslišujemo kaj je narobe in smo užaljene, ker nam ne zna ali ne zmore povedati, temveč ga nežno objamemo in mu šepnemo, da bo vse v redu in da je varen ob nas. Da smo tam z njim tudi, ko smo hormonalno razpršene in mu to tudi povemo, da ga poslušamo, ko dela velikopotezne načrte in ga ne napademo takoj, ko zgolj o tem razmišlja, se rade ljubimo z njim, ker je to za našega alfa samca potrditev.

Ko takšen moški od svoje ženstvene ženske dobi razumevanje, podporo in spoštovanje, bo za svojo enkratno življenjsko sopotnico naredil vse. Spoštoval jo bo in podpiral nazaj. In ona njega. Ne bosta več tekmovala in bila bitk temveč bosta enakovredno sodelovala.

V branje priporočam tudi knjigo Iskreno o partnerstvu >>