Ženski pogovori: Žareča cesarica

Helena je po naravi zelo skromna. Ničesar, pravi, ne pričakuje ali zahteva od življenja. Preprosto zato, ker ve, da morajo stvari dozoreti. Ko napoči pravi trenutek, se vse odvije, kot se mora. Tudi pri njej je bilo tako.

Preden je pred petimi leti ustanovila najprej svojo založbo, slabi dve leti kasneje pa odprla še terapevtski center, je bila zaposlena v najrazličnejših službah, med drugim tudi v obutvenem in pekarskem podjetju. Pri delu, ki se je vrtelo v različnih krogih, od urejanja dokumentacije, dela z računalniki in s programsko opremo, do organizacije proslav v podjetju, sprejemanja poslovnih partnerjev, urejanja internega časopisa podjetja in številnih drugih reči, sta jo vedno gnala naprej predanost in pogum. »Vedno sem iskala poti, kako bi lahko dela, ki so veljala za dolgočasna in mučna, opravila hitreje in s tem prihranila čas za še kaj drugega,« pojasnjuje.
V vseh svojih službah se je imenitno počutila, tudi zato, ker je po naravi optimistka, ima nadvse rada ljudi in povsod rada išče rešitve.

Pa vendar je globoko v njej ves ta čas gorela želja, da bi počela še kaj drugega. Šele nesreča ji je v marsičem spremenila pogled na življenje: leta 2000 si je ob padcu med rekreacijo namreč zelo grdo poškodovala koleno. Tako zelo, da so zdravniki dvignili roke nad njeno poškodbo in dali Heleni vedeti, da bo odslej njena hoja omejena, saj je imela zdrobljeno pogačico in potrgano vez, posledično pa tudi povsem atrofirano stegensko mišico.

»Takrat sem začutila, da ne bom kar tako popustila in da lahko sama vplivam na potek nadaljnjih dogodkov. Začutila sem, da bi mi dobro delo, če začnem na poškodovano koleno polagati dlani. To sem tudi storila in v kolenu sem nenadoma začutila toploto in mravljince,« opisuje svojo izkušnjo, ki ji je odprla vrata v svet alternativnega zdravljenja.

Ker je po naravi vedoželjna in se rada uči (»Oba z bratom sva bila v šoli ves čas izredno dobra učenca,« pojasni), se je vpisala na številna izobraževanja, od učenja prvin kitajske medicine do ayurvede in mnogih drugih alternativnih tehnik. Uspešno jih je zaključila, vsa pridobljena znanja pa ji dandanes pridejo prav pri njenem terapevtskem delu.

Ob vsem tem ji je pomagalo tudi zaupanje vase in v moč narave ter njenih starodavnih zakonitosti. Tako je lahko po treh letih okrevanja postavila bergle, brez katerih dolgo ni mogla hoditi, dokončno v kot. Dandanes se giblje povsem neovirano in se ukvarja z različnimi oblikami rekreacije. Kot da tiste nesreče pred skoraj 14. leti sploh ni bilo!

Njeno življenjsko poslanstvo

Za nastanek Žarka je bilo odločilno srečanje z Jankom Jamškom, izjemnim znanstvenikom, ki je delal v Zernu v Švici. Leta 2005 se je Helena udeležila njegove meditacije in njegova sporočila so se je v trenutku dotaknila. Postala sta prijatelja in Janko, ki je leto dni kasneje odkril v nemščini napisano knjigo Nadangel Rafael sporoča, se je odločil, da prevede omenjeno knjigo v slovenščino. K delu je povabil tudi Heleno, ki jo je zavedanje o božanski naravi posameznika in o moči zdravilnih žarkov nadangela Rafaela, takoj navdušilo.

A preteklo je kar nekaj časa za pridobivanje avtorskih pravic za slovensko izdajo, treba je bilo najti tudi založnika. In tako je Janko Heleni sčasoma zaupal nalogo, da sama poskrbi za izid knjige. Od vsega začetka je verjela vanjo, tako kot še dandanes verjame tudi v vse svoje druge knjige in projekte, ki se jih loteva. In tako se ji je ob delu razkrilo tudi njeno življenjsko poslanstvo: ugotovila je, da bi rada na najboljši način soustvarjala lepši svet. To je bil povod za rojstvo založbe Žarek, ki je luč sveta ugledala februarja 2009.
Helena je kasneje na svoji poti založniškega dela srečala še Naro Petroviča in postala založnica njegovih del, izdajati pa je začela tudi knjige iz zbirke Zveneče cedre Rusije, ki jih pri nas bralci poznajo kot »knjige o Anastasiji«, puščavnici, ki uči življenja v skladu z zakoni narave in s samim seboj.

Moč zaupanja

»Kadar verjameš vase in v to, kar počneš, te vesolje pri tem tudi izdatno podpre« je prepričana Helena. Da se v teh besedah skriva ogromno resnice, je doživela tudi na lastni koži. Kmalu po ustanovitvi založbe je namreč povsem nepričakovano dobila dediščino. Ta ji je omogočila nakup poslovnega prostora, v katerem je leta 2011 zasvetil njen center Žarek.
Kako ga bo opremila, je vedela že od nekdaj. »Odprla sem zvezek s svojimi zapiski, kamor sem si nekoč, že pred leti, zapisala, kako naj bi bili videti moji poslovni prostori. Vse je bilo tam,« se nasmehne in pojasni, da v sebi resnično skrivamo neverjetno moč. »Če si nekaj močno želimo in si znamo to v mislih tudi zelo dobro predstavljati, smo na odlični poti do uresničitve.«

Helena od nekdaj obožuje naravo (»Za to je 'zaslužen' moj stari ata, ki mi je že kot majhni deklici znal pokazati in pojasniti lepote narave, od zvezd na nebu, do tega, da mi je podaril jablano, ob tem pa je ves čas močno verjel vame,« pove Helena), zato je vedela, da bo njen Žarek odet v naravne materiale, prevevali pa ga bodo topli odtenki. Pri opremljanju poslovnih prostorov ji je bil v neizmerno pomoč njen življenjski sopotnik Janez, ki je mojstrsko izdelal imenitno opremo in nadzoroval dela.
Ljudje, ki zahajajo k Heleni na predavanja, meditacije, terapije ali kaj drugega, se pri njej počutijo kot doma. Kot bi bili v domači dnevni sobi. In to ji je tudi všeč. Sploh ker nanje ne gleda kot na stranke, ampak je z njimi že na začetku spletla tople vezi.

V stiku s seboj in z naravo

Posla ne nosi domov, to pa zato, se nagajivo namuzne, ker večino dneva tako ali tako preživi v svojem Žarku v Grosuplju. Ob poznih popoldnevih ali večerih se tam namreč odvijajo različne dejavnosti, ki Heleno zanimajo tudi po zasebni plati, zato z radostjo prisostvuje najrazličnejšim stvarem.

Ob prostih trenutkih zna uživati v tišini, rada si pripravi kopel ali pa si privošči dobro knjigo. Ta strastna bralka bere že od 4. leta, zato ni čudno, da je nenehno obkrožena z najrazličnejšimi zvrstmi literature. »Resda ni lahko biti založnik v teh časih, a ker še vedno verjamem v to, kar počnem, in ker svoje delo obožujem, verjamem, da se bodo stvari sčasoma obrnile na bolje tudi na tem področju,« je optimistična.
Sicer pa sami za srečo ne potrebujemo veliko. Neizmerno jo osrečuje predvsem stik z neokrnjeno naravo. Rada se odpravi na dolge sprehode, v toplih mesecih kolesari po naravi, pozimi pa rada teče na smučeh.
Vsak dan, ne glede na vreme, si med delom vzame čas in odide na sprehod po okoliških travnikih in gozdovih. Če tako začuti, si kakšen dan tudi sezuje čevlje in bosa stopa po tleh. Tudi pozimi. A ne po snegu. »Čutiti stik s prvinskostjo narave in vso to našo povezanost – to je zame nekaj najlepšega,« radostno pojasni in ob tem doda, da resnično poskuša biti, čeprav je v današnjem hitrem tempu življenja včasih to tudi težko, v stiku s seboj in se slišati.

Prav zato, ker je že pred leti sledila svojim željam in srcu, je spoznala svoje poslanstvo. In zato je bila sposobna oditi iz zadnje službe, pa čeprav so ji malo pred odhodom ponudili napredovanje. A ga je zavrnila, ker je vedela, da bi s tem pokopala svoje dolgoletne sanje. Ker je imela pogum, je stopila na povsem drugačno pot. Zato je Helena dandanes, kar simbolno sporoča že njen priimek, prava cesarica svojega življenja, ki sije in žari od življenjske energije. Tako kot (tudi) njen Žarek.

Besedilo: Vesna Sivec Poljanšek

Za mesečnik Ženski Svet, april 2014
Slike: osebni arhiv Helene Cesar