Zgodba duša in hudič

OGLAS

Mladi hudič vpraša starca: – »Kako ti je uspelo poslati toliko duš v pekel?«
Stari hudič: – »Skozi strah!«
Mladi: – »Super! In česa so se bali? Vojne? Lakote?«
Starec: – »Ne … Bolezni.«
Mladi: – »So bili bolni? So umirali? Ali ni bilo zdravila??«
Starec: – »Pogosta bolezen, vendar je bilo zdravilo.«
Mladenič: – »Ne razumem.«

Starec: – »Po naključju so sklenili, da je edino, kar je treba rešiti za vsako ceno, ŽIVLJENJE! Nehali so se objemati. Nehali so se pozdravljati! Odpovedali so se vsem človeškim stikom. Odpovedali so se vsemu, kar je človeka naredilo človeka! Zmanjkalo jim je denarja. Izgubili so službo. Toda odločili so se bati za svoje življenje, tudi če niso imeli kruha. Verjeli so, kar so slišali, brali časopis in slepo verjeli vsemu, kar so prebrali. Odpovedali so se svoji svobodi.
Nikoli več niso zapustili hiše. Niso šli nikamor. Nikoli več niso obiskali prijateljev in družine. Ves svet se je spremenil v velik zapor s prostovoljnimi obsojenci. Vsi so sprejeli takšno življenje, vsi, da bi preživeli še en bedni dan. Niso živeli, umirali so vsak dan! Prelahko je bilo vzeti njihove uboge duše.«

Clive Lewis, odlomek iz knjige “Balamut Letters”, knjiga je bila napisana leta 1941