Marija je že zelo mlada povila Sanjo. Ko je v množici turistov zagledala Marka, so se ji zarosile oči, srce je začelo nabijati kot noro in vedela je, da se pripravlja pravi tornado čustev. Ker energija vedno opravi svoje in čista namera ravno tako, sta se ponoči že lepo crkljala in se ob ritmih valovanja toplega morja prepuščala strasti….precej klasičen scenarij, ki pa se ne konča vedno tako kot si zamišljamo. No je pa tudi res, da v takšnih trenutkih bolj malo v resnici razmišljamo, saj naše telo na polno prevzamejo hormoni in razum v večini primerov odpove.
Mariji se je zgodilo ravno to in čez devet mesecev je povila živahno dušico, ki si ni znala predstavljati koliko vzorcev bo posrkala že prve mesece svojega življenja. Mamica je bila namreč zelo huda, ker je ostala prav tako kot njena mama sama in more, da bo vzgajala brez očeta, kot se je to zgodilo njej, so se uresničile. Ah ti vzorci. Ko bi nas v šoli učili o njih, namesto odvodov in integralov, bi bilo verjetno življenje mnogokrat veliko lažje, ali pa ko bi pristno skomunicirali zgodbo o naravni dinamiki hormonov namesto, da nas učijo o paramecijih in amebi…. Prioritete šolstva mi itak niso bile nikoli jasne, a vrnimo se na zgodbico.
Skratka scenarij nesrečne mame se preslika na tamalo. Marija v odsotnosti občutka varnosti, ki izvira že iz otroštva, prevzame zaščitniško vlogo in strah, da se ne bi Sanji kaj zgodilo, s tem pa krč odigra glavno vlogo v vzgojni dinamiki. Marija se žrtvuje za deklico na vse mogoče načine, dela vse »najbolje«zanjo, jo gre iskati na balet pa na plavanje, pospravi vse za njo…se vam že svita? Precej znan model, ko starš poleg strahu v vzgoji aktivira še krivdo. Oh ta grozljiv občutek krivde, ki se nato kot dota prenese v trenutku na otroka. Občutek trdovraten kot sam hudič, ki zastrupi še tako plemenito dobro namero.
Kar mama razume kot ljubezen začuti Sanja v fazi, ko se želi otrok končno naravno osvoboditi, (v puberteti) kot dušenje. A mama ne razume kako je mogoče, da ta nehvaležnica ne vidi, da bi ona vendar umrla zanjo. Ti starši bi res radi nenehno umirali za nas, a kaj ko si mi v resnici tega ne želimo. Tudi sami si vendar niso želeli, da bili njihovi starši nesrečni in kar povprek umirali. Ali pač?
Sanja začne izzivati meje in iz meseca v mesec si izbira nove načine kako odkriti meje svojega, da bi jasneje razumela kje se konča ona in kje mama. Tako dela vse kar pač mama ne počne in s tem spravlja seveda Marijo v obup. Ker Marija ne razume, da gre za poskus ustvarjanja lastnega polja. Marija ji očita, a v resnici se boji in nori, ker ima občutek, da je sama zakrivila vse skupaj, ko se je pred leti v eni noči spozabila. Ponovno ta krivda, ki nadomesti zdravo kmečko logiko. A kaj storiti?
Ljubi moji zrcala, zrcala in še enkrat zrcala. Vprašanje, ki bi mu ga zastavili ni stilu čarovnice iz Sneguljčice, ki se ozira v smeri nečimernosti, ampak pristno vprašanje: »Pa kje ga falim?«Takrat je otrok neprecenljivo zrcalo, ki pove mnogo več. A le, ko si upamo uzreti vanje iz pozicije sebe. Ne iz stališča »Jaz uboga žrtev, ki me nenehno tepe življenje«, ampak jaz človek, ki se trudi po najboljših močeh, ki ni vsemogočen, a neverjetno močan, jaz ki se bojim, a si želim ta strah preseči, jaz ki se zavedam krivde, a se ji želim izviti. Saj gre vendar le za občutke, ki si želijo le pogovor, odkriti pogovor o tem kdaj in kako nam lahko pomagajo in kdaj pač ne.
Čudovito bi bilo, ko bi se Marija usedla na kavo z nekom, ki ji jasno in glasno da vedeti, da ne greši s tem, ko se trudi biti droba mama, da ne greši s tem, ko dela cele dneve, ampak iz poti skrene že v trenutku, ko se odloča za pokoro. Ljubezen ni krivda in odplačevanje računov zanjo, ljubezen je sprejemanje svoje ranljivosti in pristno priznanje vseh pomanjkljivosti, ki jih na brežine naplavi življenje. Je moč, da prosiš za pomoč. Posebno, ko se zaveš svoje žrtveniške vloge, se začne velik preobrat v smeri notranje moči. Pride celo točka, ko se iz srca nasmejiš, ko opaziš svoj »Kristusov sidrom«kako bi umrl za cel svet, da bi bili vsi srečni. Hahahahaha…kakšna ego izjava ej. Pa zakaj moram jaz umirati, da bi vsi živeli. Kako egocentrične izjave si lahko izmišlja žrtev, ki si pod krinko uboge copate, v resnici želi biti nekaj posebnega, najboljšega, sanjskega….s tem pa nerealnega in že po definiciji še bolj ranljivega in podvrženega manipulacijam.
Ko ima Marija dovolj potrka na moja vrata in že pogled nanjo daje slutiti, da nase ne da ničesar. Počasi razvijeva pogovor v smeri njenih občutkov, njenih potreb, njenih želja in hčer sprva pustiva povsem ob strani. Tako se začne pot v odkrivanje njene majhne deklice, ki si želi upirati, noreti, razbijati, ker se je ona v otroški dobi odločila, da mamino krivdo namesto z izzivanje zadovolji s prilagajanjem. Tako postane vzor »pridne punčke«, ki jo »upornica« hči spravi povsem iz tira. No ja v resnici jo je iz harmonije spravila v resnici upogljiva notranja punčka, ki gre le v eno smer. V smer izgube lastne identiete in popolne predaje vsem okoli sebe. Ker je narava mila in ljubka ji nameni polarnost tega vedenje, da sprevidi kje pozabi nase sama. To pa se praviloma zgodi z magično »kontro«, ki jo mnogi razumejo kot proti napad namesto kot podporo v smeri gola – ki v tem primeru pomeni notranja integriteta, moč in samozavest, ki ne izhaja iz zunanje potrditve, ampak notranjega občutka, da si, ker le si.
Z milino, Sarabraj
