Živeti preprosto

OGLAS

Ko sem se oprtana le z 9 kilogrami, podala v neznano Španijo, se je v meni znova prebudil božanski občutek svobode, ki ga doživim vsakič, ko zmorem ponotranjiti občutek popolne preprostosti. Gre za odsotnost šundra, misli in vibriranja čustev, ki ustvarjata nevrotično gibanje v smeri kompleksnosti. Ko gledamo na življenje skozi svoje bolečinsko jedro, se praviloma zdi vse izjemno zapleteno, saj na vsako misel odreagiramo s polarnostjo negativnega in pozitivnega uma. Miselni proces se odvija v nebrzdano smer in iz micene muhe kaj kmalu nastane trop slonov.

Za sabo imam leto polno čiščenja. Starih knjig, starih predmetov, ki sta jih starša kopičila na 100 kvadratih. Stran sem morala zmetati stare očetove teniske in mamine stare revije, naletela sem celo na bratove zvezke iz osnovne šole. Ker je bil oče vodoinštalater je bilo predmetov, ki so morali najti svoje mesto ogromno. V fizičnem smislu takšna čiščenja niso ravno piknik, a še niso tako zahtevna kot čustvene vezi, ki se vržejo z vsakim predmetom za katerega veš, da je pokojnemu veliko pomenil. Z meditacijo sem se dobro pripravila na to, da dopustim stari energiji, da odide v svetlobo in da vse misli, ki bi v meni generirale nepotrebno nostalgijo odpihne v svetlobo. Je pomagalo, zelo.

S tem, ko sem dovolila, da stvari odidejo naprej, se je sočasno vame vračal občutek celovitosti, ki jo doživim vsakič, ko iz predmeta vrnem del energije nazaj vase. V resnici ne gre za prostorsko omejen proces, bolj za miselni proces, ki pa jača občutek celovitosti, ki ga dnevno z mini strupenimi mislimi o ločenosti počasi izgubljamo. Tako smo na koncu razpeti v pravo mrežo ločenosti med biti in delovati, med jaz in drugi, med jaz in predmet. Niti, ki vodijo do nas, so še dodatno obremenjene s tono projekcij okolja in kmalu se zgodi, da se ujamemo v lastno zanko ločenosti.

OGLAS

Prav namera, da to mrežo vztrajno pretrgam do konca, v meni vzbudi brezmejen občutek moči. Le jaz, majhen ruzak in cel svet na dlani. Tako se podam naprej. V nove korake. In vsak steče lažje, trdneje in sočasno bolj sinhrono.

Po tem, ko zapustim magično Astorgo, me duša pokliče pod drevo, ki sameva na povsem prazni jasi. Močno začutim, da je to prostor, ki me bo navdihnil in pokazal nove poti. Tam se mi popolnoma razkrije pomen preprostosti in tega kako zelo si po nepotrebnem zapletamo življenje. Dva avtomobila, vsak svoje zavarovanje, več oblik zavarovanj, več zavarovalnic, več zavarovalničarjev… ena hiša, mnogo »nujnih« opravil, tisoč plačil, davkov, obveznosti… paleo dieta, veganstvo, mesojedstvo, presnojedstvo, zelenojedstvo, modrojedstvo….. Twitter, Facebook, U tube, G+… kamor se obrnemo se ujamemo v zanko IZBIRE. Ki pa nas lažno prepričuje, da nam omogoča svobodo. V resnici nas omejuje, nas vrže na mikro koščke kompleksnosti, v kateri izgubljamo moč BITI. Kot nimfa nas nežno povabi v skušnjavo, iz katere se vračamo preluknjani in povsem oddaljeni od srža svoje biti.

» Odvrži vse kar je lažno. Odvrži na strahu temelječa opravila, odvrži vse kar ni ljubezen, odvrži vse kar je težko, odvrži vse kar sodi v preteklost, odvrži vse kar ni tvoje, odvrži vse kar ni resnično« mi zašepeta drevo. Ko se spustim v tako globoke meditacije, postaja povezava z naravnimi elementi in naravo na sploh, povsem enostavna. Takrat mi drevo s svojo prizemljeno obliko, ki s svojo krošnjo sili v nebeško, pove vse o tem kako le BITI. Brez potrebe po izbiri, brez nihanja v pozitivno in negativno, brez sanjarjenja o svobodi, ki nekoč bo. Saj že JE.