Živeti življenje v njegovi po(polnosti)

Zakaj toliko govorimo o »srečnem« življenju, o tem kako ga doseči, kako ga živeti. Kaj pa če »srečno življenje« ni dosegljivo, ni neka končna točka, na katero bi prispeli in tam ostali. Kaj pa, če je življenje potrebno živeti v vsej njegovi po(polnosti), občutiti vse, da se počutimo resnično živi?

Ljudje veliko delamo na tem, da bi se izognili neprijetnim situacijam v življenju in bolečini ter zato poskušamo kontrolirati tok življenja. Kolikokrat se življenju samo prepustimo in smo to, kar smo? Ljudje se bojimo bolečine, stisk in padcev, včasih ne vemo, kaj bi z njimi sploh naredili. Mogoče se pa moramo naučiti »obsedeti z bolečino«, jo sprejeti in razumeti, zakaj je tukaj, preden se pomaknemo naprej. Pogosto se zgodi, da se pomaknemo naprej, bolečino pa pustimo nekje za sabo, vendar nam ta potem vedno sledi. Če pa se soočimo in spoznamo z njo, pa nas pusti mirno hoditi po naši poti naprej.

Če bi lahko dosegli »srečno življenje«, bi to pomenilo, da v življenju več nikdar ne občutimo žalosti, ne razočaranja, ne jeze in ne bolečine. Četudi bi to lahko dosegli, ali bi se potem sploh lahko kdaj resnično počutili srečni? Da občutimo srečo, je nujno, da občutimo tudi vse obratno od tega. Kolikor sreče je v nas, toliko bolečine smo tudi sposobni »nositi«. Bolj se znamo soočiti z bolečino in jo sprejeti, več sreče vidimo naokrog.

OGLAS

Svojo pot samoraziskovanja in »dela na sebi« (čeprav mi ta pojem ni najljubši) sem začela predvsem z neko pozitivno miselno naravnanostjo, sledila filozofiji pozitivnega mišljenja, s katero si pa sedaj nisem več tako blizu. Ker sem pogosto doživljala neke občutke izgubljenosti, nevednosti, nesmisla in se »utapljala« v nekem obupu in žalosti, je moj cilj zmeraj bil »kako naj bom bolj srečna, zadovoljna in pozitivna glede življenja?« Izogniti sem se želela žalosti, bila jezna, ko sem v sebi čutila žalost brez določenega razloga. Ampak, zakaj?

Zakaj ne bi sprejeli, da smo kdaj žalostni, čeprav ne vemo točno zakaj? Tudi veseli in srečni smo lahko, pa včasih ni določenega razloga za to. Takrat se ne sprašujemo, zakaj smo veseli, ampak se samo prepustimo občutku, ki ga doživljamo. Mogoče pa nam ni treba vedeti vsega. Zakaj nas je tako strah sedeti z bolečino, jo sprejeti in jo spoznati? Mogoče pa je to način, kako potem najti »srečo«, ki jo tako zelo iščemo skozi življenje. Cilj ni odsotnost bolečine, življenjskih kriz in stisk, temveč je cilj odprtost do spoznavanja le-teh. Vse to naredi življenje po(polno).

Življenje je več kot pa samo lepi trenutki in veselje. V življenju moramo upati. Upanje je tisto, kar poganja življenje samo. In upanje se ne pojavi, ko doživljamo tiste prijetne občutke, temveč takrat, ko se izgubimo.

Eva Kojc

Najdete me tudi na Instagram profilu za osebno in duhovno rast: ljubitizivljenje (LJUBITI ŽIVLJENJE)