ŽIVI IN PUSTI ŽIVETI

Predstavljajte si otroka, ki je prizadet in ranjen, mi pa ga še dodatno oštejemo ter pošljemo v kot. Že tako ga boli, pa ga vseeno še dodatno kaznujemo. In to neprestano počnemo sebi in ljudem okoli nas.

Drži, da določena dejanja ljudi povedo marsikaj o njih in njihovem življenju. A kdo smo mi, da bomo presojali? Sploh če nam osebno s tem ne povzročajo škode. Njim sigurno ne koristimo. Koristimo le sebi, ker se okronamo z občutkom večvrednosti in pravilnosti.

Vsi smo se že znašli v situaciji, ko smo sprejeli odločitev, ki ni bila optimalna za nas. Zgodi se trenutek, ko enostavno ne zmoremo drugače. Tudi tisti, ki imamo dovolj notranje moči in vedenja. Zato bodimo sočutni do ljudi, ki niso tako trdni niti samozavestni kot mi, a verjemite, da imajo za to tehten in upravičen razlog. Morda tisti hip resnično niso izbrali optimalne odločitve, a če jim je ta prinesla vsaj delno olajšanje, je to dovolj. Morda se držijo zadnje rešilne bilke, da sploh lahko držijo glavo nad vodo, vi pa bi jim požagali tudi to!

Naj hodijo svojo pot v svojem tempu. Naredili bodo spremembo, ko bodo nanjo pripravljeni. In to takrat, ko se bodo počutili dovolj varne in ljubljene. Če jih ne zmorete ljubiti, vsaj ne prilivajte olja na ogenj. Vedno bomo imeli svoje mnenje. In morda celo prav. A življenje je veliko več kot »prav in narobe«. Temu pravim srčnost.

Sicer pa roko na srce, če občutimo prezir ob tem, kar počnejo drugi, ko samo živijo svoje življenje, ne da bi se vtikali v naše, je čas, da pri sebi raziščemo, kje v nas je neozdravljena rana oz bolečina, da nas to tako zmoti …

Rada vas imam tudi takrat, ko ga malce pihnete mimo … in sebe tudi.

Estera