Kaj ste pomislili, ko ste prebrali naslov tega članka? Ste si rekli »Hja, ko bi vsaj bilo tako« ali pa »Kakšna neumnost!« ali pa morda »Za koga že verjetno, zame ne…«. Žalostno, ampak resnično je, da nas večina občuti tako – zdi se nam, da je to zgolj fraza, da si je to nekdo zmislil, da gre le za lepe besede. Pa je res?
Naučeni smo bili, da je resnica ravno obratna, torej da je življenje težko, naporno, grozno…vse to, le lepo pa res ni. To smo poslušali, ko smo bili majhni in skozi to se je začela oblikovati naša podoba o svetu in življenju, morda smo živeli v družini, kjer sta starša težko preživljala družino in pogosto smo slišali govoriti svoje starše, da kako je težko in grozno. Potem so prišli na obisk sorodniki, prijatelji in tudi oni so se znali le pritoževati nad življenjem in videli so le slabe stvari. Ko smo začeli odraščati, smo nadaljevanje te zgodbe lahko vsak dan videli, prebrali ali slišali v medijih in v nas je rastlo prepričanje, da je svet grozen, pokvarjen in da je življenje vse prej kot lepo. Nič kaj spodbudno, kajne?
Kaj pa, če pogledamo takole:
- lepo je, ko sonce posije in me pogreje,
- lepo je, ko pada dež in sem na suhem v svojem domu,
- dobro se počutim, ko zunaj sneži, jaz pa sedim na toplem in opazujem skozi okno, kako se snežinke vrtinčijo v vetru,
- prijetno je, ko na vroč poletni dan zapiha rahla sapica in me prijetno ohladi,
- uživam, ko opazujem let metulja na travniku, polnem pisanih rož,
- uživam, ko se igram s svojim otrokom in si dovolim biti sproščen/a kot on,
- prijetno je poslušati mucka, ki prede v mojem naročju,
- lepo je, ko v očeh svojega partnerja preberem “Ljubim te”.
Vse je odvisno od tega, na kaj smo pozorni in kaj mislimo. Življenje je lahko lepo ali pa grozno – odvisno od tega, v kaj verjamemo.
Večinoma smo ljudje navajeni, da zjutraj, ko se zbudimo, največkrat pomislimo ali pa kar na glas rečemo »Joj, že spet moram vstati« ali kaj podobnega. Kolikokrat ste to slišali pri svojem otroku? Otroci so že zjutraj, ko se zbudijo, veseli in dobre volje – veselijo se novega dne, ki je pred njimi in dogodivščin, ki jim jih ponuja nov dan. Mi odrasli pa že vstanemo z mislijo, da kaj vse nas še čaka, da kako bo naporno in običajno potem tako tudi je.
Vidite razliko? To je naša naravnanost, ki je lahko pozitivna, lahko pa negativna – lahko se veselimo novega dne, lahko pa se jezimo, da je nov dan. Dobra novica je, da to lahko sami spremenimo! Lahko spremenimo svoje življenje, a prej moramo spremeniti sebe, svoj pogled na svet. Ni enostavno, ker smo toliko in toliko let bili navajeni na to, da se zjutraj, ko se zbudiš, reče »Joj, že spet je treba vstati«, ko pogledaš skozi okno in vidiš, da dežuje, rečeš »Joj, kako grdo vreme je danes, groza« in ko pozimi zapade prvi sneg, negoduješ »Pa ravno danes, ko moram v službo« itd.
Da bomo dosegli spremembo, se moramo najprej slišati, kateri so »naši stavki« oziroma kakšno je naše prepričanje o svetu in o življenju, ki si ga vsak dan ponavljamo (na glas ali pa v mislih). Potem je naslednji korak, da te stavke zamenjate s pozitivnimi, na primer:
- »Dobro jutro nov dan. Le kaj vse me čaka danes?«,
- »Dež pada, končno se lahko lotim pospravljanja omar« ali pa
- »Sneži! Gremo danes po službi na sprehod po sveže zapadlem snegu«.
Pomembno je, da ne samo izgovorite besede, temveč da to, kar rečete, tudi čutite. Da se ob tem, ko se razveselite novega dne, zares občutite to veselje v sebi. Tako se potem začnete spreminjati najprej vi, nato postopoma tudi vaše življenje.
In enkrat pride trenutek, ko ob prebiranju stavka »Življenje je lepo« začutite, da je res tako, da je življenje zares lepo.
