V zadnjih dneh je ugasnilo življenje. Mlado 39 let. Morda 40. Zastoj srca. Deklica, ki sem jo nekoč poznala. Generacija. Kako je življenje krivično, je prva misel večine.
Sama verjamem, da življenje ni krivično. Je pa lahko kruto. Sama verjamem, da ne vidimo širše slike. Da smo pozabili na lekcije in učenja, ki smo si jih kot duše zadali, preden smo prišli sem dol. Na Zemljo. Verjamem, da je življenje vedno popolno, takšno, kot mora biti, takšno, kot smo si ga zadali, a vendar nam ni vedno všeč, ni vedno prijetno, ni vedno enostavno.
Smrt je ena izmed temeljnih, najbolj gotovih faz v življenju. Je rojstvo, je smrt.
To vemo, vseskozi vemo, da pride ta trenutek. Ena izmed najbolj naravnih stvari v življenju.
Minljivost … Vemo, da je vse minljivo, a si pred tem zatiskamo oči, kot noji tiščimo glavo v pesek. In nato smo vedno znova šokirani in pretreseni, ko nekoga obišče Konec. Ko nekoga obišče najbolj naravna zakonitost življenja.
Vsi nosimo v sebi primarni strah pred smrtjo. A ključni problem, ki pri tem nastane, je ta, da si zaradi tega strahu ne upamo živeti! Strah nas je, da bomo umrli, zato si odrečemo različne užitke, saj se bojimo, da s tem izzivamo smrt. Strah nas je minljivosti, izgube, bolečine, zato se odrečemo Ljubezni, odrečemo se čutenju, odrečemo se polnosti Življenja. Odrečemo se Življenju, ki ga je vredno živeti …
Torej, zagotovo vemo, da je vse minljivo, da se bo naše življenje v nekem trenutku zagotovo končalo. Ne vemo, kdaj. Še kako drži, da vse, kar imamo, je ta trenutek. Obstaja samo danes, jutri morda ne pride več. Ob tem se zamislimo: ali živimo življenje, ki ga je vredno živeti? Živimo sebe? Ali pa se samo podrejamo nekim pravilom, normam, vzorcem, ki smo jih ponotranjili in sprejeli v otroštvu in jim zdaj samo slepo sledimo, ne da bi se vprašali, zakaj? Je to še moje? Je smiselno? Je vredno? Ali ima resnično vrednost?
Včasih se tako zataknemo v posameznih življenjskih situacijah in vlogah, zahtevah in se samo ženemo, da bi jih opravili, odigrali, pri tem pa sploh nismo prisotni … Smo na avtopilotu, avtomatizirano sledimo rutini, dan za dnem sledimo istemu ritmu, ki smo se ga nekoč naučili, brez zavedanja, brez vrednosti.
Seveda je treba v življenju opraviti določene aktivnosti, seveda je treba početi stvari, ki jih v danem trenutku najraje ne bi. Seveda je treba preživeti, jesti, plačati položnice, očistiti hišo, taksirati otroke … Tega ne moremo spremeniti. Lahko pa spremenimo svoj odnos. Pristop … in vse to počnemo s polnim zavedanjem, s polno prisotnostjo. Kaj zdaj počnem? Zakaj to v tem trenutku počnem? Je ta trenutek to res potrebno, nujno, smiselno, vredno? Pri odgovarjanju na ta vprašanja se odmaknimo nekaj korakov in na situacijo poglejmo s širše perspektive. Je še vedno tako nujna v tem trenutku, tako življenjsko pomembna? Če je, jo seveda opravimo. A ni treba, da bi nato v to opravilo vlagali dodatno (nepotrebno) energijo, da bi o tem razmišljali še nadaljnje tri dni, ni treba, da nam rutinska opravila vzamejo več energije in pozornosti, kot je zares potrebno. Pridem, naredim, grem naprej. S takšnim pristopom nam bo ostalo dovolj časa, energije in zavedanja za stvari, ki dajejo življenju pravo vrednost.
Je prava vrednost res nobel avtomobil pred hišo? Je prava vrednost ‘grad’ ali ‘kletka’, ki si jo ustvarimo za bivanje? Je prava vrednost količina dela, ki ga opravimo v službi ali doma? So prava vrednost uspehi, ki jih žanjemo? Je prava vrednost število potovanj, ki jih opravimo? Je prava vrednost število lepih fotografij, ki jih objavimo? Je prava vrednost količina denarja, ki jo zaslužimo? Je prava vrednost ugled, ki si ga gradimo? Je prava vrednost ‘pridnost’, zaradi katere nas navidezno cenijo? …
Ko vse to odmaknemo, kaj ostane? Kdo sem brez vseh teh zunanjih titul, nazivov, uspehov, dobrin? Tam se šele vse začne, tam sem jaz kot Jaz, ne kot ženska, mama, hči, žena, ljubimka, delavka, gospodinja, podjetnica, soseda, prijateljica … Tam se začne prava vrednost, v svoji praznini, brez ‘medalj’ in vlog, skozi katere se definiramo. Brez vsega tega smo popolni, tam se začneta Popolnost in Življenje, ki ga je vredno živeti. Življenje, ki ima smisel.
Hvala, draga Polona, da si me ponovno in še globlje opomnila, da naše življenje ni premica, da je naše življenje daljica. Ko pridemo do točke B, smo končali tukajšnjo pot.
Vmes pa naj bo Življenje, naj bo smisel v vsakem trenutku, naj bo polno zavedanje in doživljanje, naj bo Življenje, ki ga je vredno živeti.
