Slavim kri življenja. Kri, ki daje življenje. Kri našega skupnega telesa blaženosti. To je reka življenja, ki se venomer množi in nikoli ne mine. V krvi je ljubezen. Ljubezen, ki je tako čista, da se je nič ne more dotakniti. Ona pa se lahko dotakne vsega. V njej je moč oživljanja v večno življenje. V krvi je moč transformacije. Transformacije skozi svetega duha. Več kot izgubimo več v bistvu dobimo. Kajti več kot izgubiš, več boš prejel. Več kot daš, več imaš.
Kajti to kar daš, gre v srca ljudi in tako postaneš del njih v ljubezni. Tako energija ljubezni, energija transformacije kroži. Več kot trpiš, več boš kasneje žel, v žetvi preobrazbe v novo “rojstvo”, novo življenje, ki mu ne bo konca. Trpljenje se transformira v modrost in čudeže. Videti čudeže boga in boginje. Naše telo je tempelj, skozi katerega se manifestira večnost. Večnost, ki je življenje in ki daje življenje. Ta izjemno živa večnost, življenjska sila, je prisotna povsod in v vseh ljudeh sveta. Ta večnost je bog in boginja. Dva v enem. Je to, ki večno je. Ki smo. Je to, ki je dualnost, a se hkrati dovršuje v enost.
Duhovnost je razvoj. Razvoj zavesti. Zavedanja. Zavedanja, da smo zrak in ga hkrati dihamo. Da smo vstopili že v mnogo življenj in hkrati vsa ta življenja še vedno nosimo v svojih telesih in umih. Da želijo naša telesa in umi našo skrb, kajti le tako si lahko zgodimo transformacijo skozi ljubezen. To je razvijanje sočutja do sebe in tako (ko vadimo pri sebi) ga znamo kazati tudi pri ljudeh okoli nas. Naše telo ima shranjene zapise že od dolgo nazaj. Od prejšnjih življenj. To je vgrajeno v našo DNK. Ja spomini telesa od prej, iz prejšnjih življenj. Zdi se neverjetno. Ampak po mojih uvidih iz intuicije ter poslušanja telesa je to res.
