»Zmagal bo tisti, ki sem se ga odločil hraniti.«

OGLAS

Stari Indijanec je govoril s svojim vnukom o nasilju in krutosti na svetu ter o tem, kako sta se razširila. Rekel je, da je nekako tako, kakor da bi se v njegovem srcu borila dva volkova. Eden je maščevalen in besen, drugi pa razumevajoč in prijazen. Vnuk je vprašal deda, kateri volk bo zmagal. In ded je odgovoril:

»Zmagal bo tisti, ki sem se ga odločil hraniti.«

Pema Chödrön se opira na tibetansko zamisel o šenpi, ko pojasnjuje, kako nas nekatere umske navade ujamejo v past, da obtičimo v jezi, obtoževanju, sovraštvu do sebe in zasvojenosti. Toda brž ko začnemo prepoznavati njihove vzorce, izgubijo moč, ki jo imajo nad nami, nato pa zaživimo boljše, saj odkrijemo v sebi plemenite lastnosti naravne inteligentnosti, topline in odprtosti.

V knjigi The Search for a Nonviolent Future navajam zgodbo, ki to ponazarja. Pripoveduje o judovskem paru, Michaelu in Julie Weisser – a lahko bi šlo za katerokoli žrtev predsodkov ali nasilja. Živela sta v Lincolnu v Nebraski, kjer je imel Michael pomembno vlogo v sinagogi, Julie pa je bila bolničarka. Leta 1992 sta začela prejemati grozeče telefonske klice in opozorila Ku Klux Klana. Seveda je bilo to tedaj nezakonito in nedopustno, a se je vseeno dogajalo. Policisti so jima povedali, da je krivec verjetno Larry Trapp. Bil je Veliki zmaj, poglavar Klana v njunem mestu. Michael in Julie Weisser sta vedela, da je znan kot človek, ki je poln sovraštva. In vedela sta, da je priklenjen na invalidski voziček, ker je bil pred leti poškodovan v pretepu.

OGLAS

Larry jima je vsak dan po telefonu grozil, da ju bo ubil, uničil njuno imetje, družino in prijatelje. Nato se je Michael nekega dne na lepem odločil, ob ženini podpori, da bo nekaj poizkusil. Tako je med naslednjim Larryjevim telefonskim klicem, medtem ko je spet rohnel nanju, čakal na priložnost, da spregovori. Vedel je, da ima Trapp težave zaradi invalidskega vozička, in ko je le prišel do besede, mu je ponudil prevoz do trgovine z živili. Trapp je nekaj časa molčal, nato pa spregovoril z glasom, v katerem ni bilo več nikakršnega sledu jeze. Rekel je: »No, to imam urejeno, a hvala, ker ste vprašali.«

Toda tedaj Weisserjevima ni bilo več le do tega, da bi se rešila nadlegovanja; želela sta pomagati Larryju Trappu, da bi se rešil muk svojih predsodkov in besa. Začela sta mu telefonirati in mu zagotavljati, da mu bosta stala ob strani, kadarkoli bo potreboval pomoč. Nedolgo zatem sta ga obiskala na domu in mu prinesla doma pripravljeno kosilo. Začeli so se spoznavati. In res ju je začel prositi za pomoč. Ko sta ga nekega dne obiskala, si je Trapp snel prstan in jima ga dal. Bil je nacistični prstan. S to potezo je prekinil članstvo v Ku Klux Klanu in jima dejal: »Obtožujem vse, za kar se zavzemajo. Vendar ne sovražim ljudi v organizaciji … Če bi rekel, da sovražim vse klanovce, ker so klanovci … bi bil še vedno rasist.« Namesto da bi nadomestil en predsodek z drugim, je povsem opustil ozkomiselnost.

Podobno kot Larry Trapp je vsak od nas zmožen predsodkov in zelo radi jih utemeljujemo, kadar se pojavijo. Naše fiksne ideje o »drugih« bliskovito vzniknejo, kar spet in spet povzroča veliko trpljenje.

Gre za zelo staro navado, hromečo navado, univerzalni odziv na občutek ogroženosti. Nanjo lahko gledamo s sočutjem in z odprtostjo, vendar je ne krepimo. Raje pripoznamo mogočno energijo svojega strahu ali besa – energijo česarkoli že občutimo – kot naravni tok življenja in se zbližamo z njo, bivamo z njo, ne da bi jo tlačili, ne da bi delovali iz nje, ne da bi ji dovolili, da nas uniči.