Zakaj, ko ti nekaj ne gre skozi, ti gre v resnici perfektno skozi?
Najboljša rešitev
Mogoče ker nikoli ne veš, kaj je najboljše zate. Včasih samo misliš, da veš. Pa se kasneje izkaže, da te to, kar si želiš, bodisi presega ali pa, da sploh nima nobene veze s tvojimi srčnim poželenjem. Čeprav je v mislih izgledalo bleščeče. V resnici ne veš, ali je boljša leva ali desna pot. Mogoče, da boš brcnil v temo, katerokoli opcijo boš izbral. Lahko, da ni nič od tega, kar imaš na izbiro, pravilno zate. Zato je mogoče prav, da ti nič ne gre skozi. Da je ravno to najboljša rešitev. Tega v tistem trenutku seveda ne veš. Mogoče misliš, da moraš izbrati. Kaj boš izbral, če ne med tistim, kar se ti ponuja?! Kako boš izbral pot, ki je ni?! Mogoče samo, da poti trenutno še ne vidiš. Ni je na tvojem obzorju. Je v prihajanju. Prava pot zate je torej tista, ki je trenutno še nisi zmožen videti. Trenutno si mogoče sredi razpotja. Da moraš zavzeti določeno stran. Na voljo imaš dve opciji in nobena ti ni po godu. Ampak tudi, ko se tvoj um razteza v vse smeri in ugiba noč in dan, ni nujno, da prideš do odgovora. Do odgovora, ki te bo pomiril in zadovoljiv.
Stvari se zgodijo
Zdi se, da se stvari včasih zgodijo brez posebnega razloga. Da ti sam nimaš nič zraven. Deluje, kot da so tvoja prizadevanja, tvoja volja in akcija pravzaprav zaman. Še več, zgodi se ravno kontra kot si prizadevaš. Vesolje pač ni logično. V resnici je popolnoma nelogično. Včasih deluje čisto mimo tvojih prepričanj in pričakovanj, Dogajajo se stvari, ki jih ne razumeš. Ali to pomeni, da je smisel človeška pogruntavščina? Ko nečesa ne razumeš, si prizadevaš, da bi razumel. Lahko, da te na koncu prešine misel vdaje. Da mogoče nisi sposoben razumeti. Ampak, ali je mogoče tudi, da stvar ni razumske narave?! Mogoče, da ni kaj razumeti. Mogoče je treba samo sprejeti.
Percepcija je resnica
Mogoče te to ne ne ustavi. Še vedno rad predvidevaš in sklepaš. Še vedno rad iščeš logiko v abstrakciji. Um pač rad ve stvari. Zanima ga resnica. Ampak bolj na resnico se sklicuje na percepcijo. Kako doživljaš svojo resnico… zdi se, da je percepcija resnica. Prava resnica. Mogoče ti to zadostuje, da greš v akcijo. Lahko, da si prepričan, da si pripravljen na določen projekt. Da si prava oseba za določeno delovno mesto. Da ustrezaš zaposlitvenim kriterijem. Na koncu ti projekt pade v vodo, pri izbiri kandidata pa pogoriš na celi črti. Izberejo pa nekoga, katerega možnosti za uspeh si podcenjeval. Da boš z lahkoto pometel z njim kot konkurenco. Pripravljen si bil dati roko v ogenj. Da je tvoja energija tako posebna, da se ti ljudje preprosto ne morejo upreti. Na koncu se izkaže, da je res posebna. Tako posebna, da se te ljudje rajši izognejo kot da bi sodelovali s tabo. Izognejo se te po dolgem in po čez. Življenje te vedno lepo prizemlji. Lahko se upravičeno vprašaš, koliko si v resnici sploh lahko pameten? Pameten, kaj je prav in kaj narobe?
Neskladnost
Biti sveto prepričan v nekaj je torej dvorezni meč. Mogoče ne moreš vedeti, da je nekaj najboljše zate, dokler tega ne probaš na svoji koži. Dokler ne stopiš v te čevlje in narediš korak. Dokler ne prideš na okus. Mogoče je stvar, ki te privlači navzven, s tabo popolnoma neusklajena. Imaš pač fiksno idejo. Zamislil si si nek perfektni scenarij. Scenarij, kako bo vse skupaj izgledalo. V trenutku, ko pa imajo pri uresničitvi tvojega scenarija prste vmes drugi ljudje, pa se situacija spremeni. Začne se komplicirati. Nič več nisi odvisen samo od sebe in svoje volje. Sedaj je prisotna tudi volja drugih ljudi. V zraku je takoj več neznank. Glavna neznanka je lahko skladnost tvoje vizije z večino. Mogoče tukaj padeš z glavo direktno na beton. Udariš tisto najnižjo točko. Dno. Ampak, ali je možno, da je dno v resnici le močna neskladnost? Da pride do neskladnosti z drugimi, ker si ti sam neskladen s seboj.
Verjetnost ali sinhroniciteta?
Tisto, ko se »vse vedno zgodi z namenom«. To, da se zgodi z namenom, se sliši kot poenostavljen odgovor. Odgovor na vse, kar ostane neuresničeno. Mogoče se res vse zgodi z namenom. Samo ti nikoli ne veš, kaj je ta namen. Ali je življenje igra verjetnosti ali sinhroniciteta? Če misliš, da je verjetnost, imaš vedno enake možnosti. Možnost, da se nekaj zgodi ali ne zgodi, je 50/50. Ti se sicer lahko odločiš, vendar je razplet v rokah višje sile. Prste imata vmes slučaj in sreča. Tisti, ki imajo več sreče v življenju, imajo tudi več verjetnosti. Verjetnosti, da se jih stvari večkrat posrečijo. Vedno se bo zgodilo to, kar se bo. Ko vržeš kovanec, bo vedno cifra ali grb. Sinhroniciteta pa je druga pesem. Gre za ujemanje tvojih misli z zunanjimi dogodki. Prepričanje, da tvoje misli oblikujejo tvoj svet. Da je pomembno, kaj razmišljaš in kaj čutiš. Da šteje vsebina tvojih misli, čustev, besed in dejanj. Da vse skupaj vpliva na to, kakšno jed ti življenje servira. Stvari se ti v primeru ne dogajajo naključno. Kontra. Dogajajo se ti namensko. V skladu s tem, kar daješ v vesolje.
Dobiš, kar potrebuješ
Mogoče verjameš, da si sam kreator svojega sveta. Da svet sam nima kaj dosti opraviti s potekom tvojega življenja. Hitro lahko dobiš ideje, kaj vse bi rad ustvaril. Kaj vse bi rad imel. Če si življenje ustvariš sam, potlej lahko ustvariš vedno več. Lahko ustvariš karkoli. Neomejen človeški potencial vodi v neomejene možnosti. Možnosti za rast in napredek. Neomejene možnosti za manifestacijo. Lahko se na eni točki v življenju platonsko zaljubiš v svojo romantično idejo. Idejo, da je vse, kar si boš zamislil, zate dosegljivo. Da lahko dobiš čisto vse. Svoje življenju lahko obrneš tudi za 180 stopinj – če se tako odločiš.
Misliš, da si želiš
Ampak mogoče, da brez vprašanj ni odgovorov. Iz kakšnega naslova si nečesa želiš? Kakšna je tvoja motivacija v ozadju? Ali je želja sploh skladna s tabo – na osebni ravni? Ali ustrezaš profilu tega, kar si želiš? Ali se ti nekaj zdi kul samo zato, ker je megalomansko? Ali je tam tudi tvoje srce? Včasih misliš, da si nečesa želiš. Samo misliš, ko o tem razmišljaš. Ko pa se tej stvari približaš, pa tvoje srce ne bi moralo biti bolj hladno. Lahko, da tvoje želje niso podprte s tvojimi vrednotami. V tem primeru je čisto vseeno, ali to stvar imaš ali ne. Ker če ne veš, kaj ti čustveno pomeni, ali to lahko doda h kvaliteti tvojega življenja?
Pripravljenost na manifestacijo
Mogoče ti življenje zato ne da stvari, za katere misliš, da jih potrebuješ. Dobiš pa tiste, ki jih dejansko potrebuješ. Mogoče trenutno ne potrebuješ nagrade. Mogoče še nisi tam, da bi žel pohvale. Potrebuješ pa življenjsko lekcijo. Zato te bo življenje dalo v razburkane situacije. V situacije, ki bodo zate mogoče skrajno neprijetne. Ampak če jih potrebuješ, potlej jih boš tudi dobil. Nagrada za dobro delo na podlagi lekcije lahko pride kasneje. Mogoče, ko si pripravljen ti, takrat je pripravljen tudi svet. Takrat se stvari zate zgodijo. Ali tvoje želje in ideje, ki jih imaš, torej prihajajo iz srca ali iz uma? Um je lahko popolnoma gluh za srce. Um ignorira dejstvo, da igro vodi srce, ne on. Ker to, kar najde srce, najde tudi tebe. In točno zato je možno, da ko ti nekaj ne gre skozi, ti gre v resnici perfektno skozi.
