Išči
Generic filters
foto pixabay.com

Čudežno superživilo: sok zelene

Spremljaj objave: Uredništvo
X

Spremljaj objave: Uredništvo

E-mail :*
* Vaši osebni podatki bodo uporabljeni v podporo vašim izkušnjam na spletni strani in za namene, opisane v naši Zasebnost. S tem se strinjate in soglašete tudi s pravilnikom o Zasebnosti.
Oglas

Bog me je prvič spodbudil, naj začnem priporočati uživanje soka zelene, leta 1975, da bi ublažil vnetje zaradi poškodbe hrbta družinske članice, ki je padla po stopnicah. Takšno priporočilo je bilo takrat nezaslišano. Jasno se spomnim tudi, da sem zadevo priporočil leta 1977, da bi pomagal družinskemu prijatelju, ki ga je močno pestil kisli refluks.

Pri trinajstih oziroma štirinajstih sem delal v lokalni živilski trgovini, kjer je bila moja naloga zlaganje hrane na police. Tam sem dajal zdravstvene nasvete ljudem, ki so me prosili zanje – peljal sem jih na oddelek s sadjem in zelenjavo, ter jim naročil, da si izberejo živila, ki jih potrebujejo, da bi ublažili svoje simptome in bolezni. Šef me je vprašal, kako bi tem ljudem lahko še bolj pomagal. »No, potreboval bi sokovnik,« sem dejal. In ga je kupil. Kadar so to terjale tegobe strank – kadar je nekoga pestil artritis, putika, sladkorna bolezen, težave z želodcem in črevesjem, ali drugi simptomi in stanja –, sem s polic s sadjem in zelenjavo zgrabil šop zelene in ga sočil, stranki pa ponudil velik kozarec čistega soka te rastline. Običajno sem si prizadeval doseči tisto čudežno količino pol litra, strankam pa sem rekel, naj zeliščno zdravilo spijejo kar takoj, tam, v trgovini. Če je bil kdo preobčutljiv, sem mu svetoval, naj naredi med nakupovanjem samo nekaj požirkov, sok pa naj do konca izpije v avtomobilu ali doma. Šef je zaračunal samo zeleno, blagajnikom pa je naročil, naj za vsak kozarec soka stranki zaračunajo en šop zelene. Ko so stranke odhajale iz trgovine, so nekatere že občutile olajšanje od najrazličnejših tegob, ki so jih pestile.

Vedno znova pa so mi postavljali isto vprašanje: »Se da sok kako osladiti?« Marsikdo takrat sploh še ni slišal za sočenje, zato je bila zamisel o svežem zelenjavnem soku – da ne omenjam svežega soka zelene – popolnoma nova. Tisti, ki so slišali za sočenje, so želeli oplemenititi okus s korenjem, jabolki ali peso. Vedno sem odvrnil: »Potem sok zelene ne bo učinkoval, kot bi lahko. Če bi mu dodali drugo zelenjavo ali sadje, bi vplivali na zdravilni mehanizem, na skupke natrijevih soli.«

Več v knjigi Sok zelene >>

Včasih so sok zelene starši dajali otrokom. Če je kakšnega otroka pestil kašelj, sem pripravil sok zelene, mamica pa ga je dala otroku, da bi ga srebal. Starši so mi zaupali, saj so videli, da zadeva učinkuje. Sok zelene je bil tako mogočno zdravilo, da se je otrok, ki je kričal ali jokal po zaužitju kopice sladkarij v trgovini, nenadoma pomiril in potolažil, ko sem staršem ponudil sok zelene in rekel, naj ga dajo otroku. Ta sok je osupljivo ublažil posledice preveč ali premalo sladkorja v krvi. Nenehno sem tekal k sokovniku, da bi ga očistil in pripravil še več soka zelene. Dajanje zdravstvenih nasvetov strankam je tudi terjalo svoj čas, kar je pomenilo, da je moral šef za moje delo, namreč zalaganje polic z blagom, zadolžiti nekoga drugega. Do mojega početja je bil zelo prizanesljiv. Rekel je, da v življenju še ni naročil toliko zelene za oddelek s sadjem in zelenjavo.

Pozneje, ko sem bil malce starejši, sem začel prirejati predavanja v trgovinah z zdravo hrano v različnih delih države. Nagovarjal sem od petdeset do petsto ljudi, ki so se nagnetli v prostor, in predaval o izjemnih koristih čistega soka zelene za zdravje. To je bilo v devetdesetih letih dvajsetega stoletja. Le peščica ljudi je imela doma sokovnik, zato sem jim pokazal, kako pripraviti sok zelene v mešalniku – zeleno je bilo treba najprej utekočiniti, nato pa precediti. Tistim, ki niso imeli ne sokovnika ne mešalnika, sem svetoval, naj žvečijo stebla zelene in izpljunejo pulpo. Takšno početje sicer ni bilo enako učinkovito kot uživanje soka zelene – nihče ne more prežvečiti toliko zelene –, bilo pa je boljše kot nič. Da jih ne bi bolele čeljusti, sem jim svetoval, naj zeleno v manjših količinah žvečijo čez dan.

Ko sem prinesel sok zelene, sem bil pogosto priča, kako so ljudje zevali od začudenja. Zelena pač ni bila priljubljeno živilo za sočenje. Takrat so bili še vedno priljubljeni sokovi, pripravljeni iz pese, korenja in jabolk, včasih so jim dodali kumare, še redkeje nekaj stebel zelene. Čisti sok zelene se ljudem ni zdel smiseln. Ni se jim zdel niti okusen oziroma piten. Ljudje pa so vsaj sprejeli zamisel, da je zelena zdrava, saj so vedeli, da jo lahko nasekljajo in jo dodajo solatam in juham. Nekateri so opisovali obaro iz zelene in korenja, ki so jo pripravljale njihove babice. Drugi so že slišali, da zelena od nekdaj velja za zdravilno živilo, čeprav moram omeniti, da pogosto, kadar kdo omeni uporabo zelene v različnih kulturah v zgodovini, govori o gomoljni zeleni, ki je povsem druga rastlina kot stebelna različica.

Prav ste prebrali: gomoljna in stebelna zelena sta dve različni rastlini iz iste družine. Gomoljna zelena je podobna repi in ni najbolj primerna za sočenje, saj lahko koristna hranila iz nje dobimo samo, če jo skuhamo. Presna gomoljna zelena ni lahko prebavljiva. Skuhana različica še vedno ne da vsega, kar ponujata zelena ali sok zelene. Ljudje so imeli na zeleno različne poglede in priznam, da o njej nihče ni razmišljal kaj dosti – zamisel o soku zelene je bila popolnoma nova, ko sem ga začel priporočati. Zelena in sok zelene sta različna koncepta z dvema različnima pomenoma. Svežega soka zelene niso nikoli uporabljali za zdravilne namene in nikakor ne v tolikšnih odmerkih. Če je kdo sočil glavo zelene, je to storil zato, ker je venela v hladilniku in jo je moral porabiti, da mu je ne bi bilo treba zavreči. Najverjetneje je soku dodal nekaj korenja ali jabolko.

Ko sem začel priporočati sok zelene, sem naletel na veliko dvomov. Največkrat so me spraševali, ali imam res v mislih sok zelene. Ljudje so bili tako prepričani, da je zelena najuporabnejša v obliki paličic za pomakanje ali zgolj kot ena od sestavin v kuhinji, da jih je bilo včasih skoraj nemogoče prepričati, da je čisti in preprosti sok zelene res tako zdravilen.

Zdravniki in zdravilci se niso zmenili zanj in ga niso sprejemali kot možnost zdravljenja. Rezultati, ki sem jim bil priča pri ljudeh, ki so sok zelene vzeli resno, pa so bili resnično izjemni. Potoval sem po državi in v manjših in večjih trgovinah z zdravo hrano, manjših gledališčih in celo v cerkvah ljudem še naprej kazal, kako pripraviti sok zelene.

Širil sem sporočilo o zdravilni moči zelene in navajal, da lahko njen sok ublaži vse, kar jih pesti, poleg tega pa sem še naprej podajal informacije, navedene v knjigah v seriji Medicinski medij.

Po neki predstavitvi v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sem opisal, kako v mešalniku pripraviti sok zelene in ga precediti – obenem sem na dolgo in široko razpredal o močeh te rastline –, se mi je približala mlada ženska v poznih dvajsetih. »Otepam se zasvojenosti,« mi je rekla. »Zasvojena sem z vsem. Imam odvisniško osebnost.« »Potem spijte liter soka zelene na dan,« sem ji rekel. Mesec dni pozneje sem spet predaval v tisti trgovini z zdravo hrano. Iz osemdeset- ali devetdesetglave množice je spet stopila tista mladenka in se mi približala. »Se me spomnite?« je vprašala. »Otepali ste se zasvojenosti,« sem odvrnil. »Kako ste?« »Ozdravili ste me vseh odvisnosti,« je odgovorila. »Jaz?« »Da,« je odvrnila. »Rekli ste mi, naj pijem sok zelene.« »Sok zelene vas je ozdravil vseh odvisnosti,« sem pojasnil. »Še naprej ga uživajte.« »Odkar sem bila majhna deklica, ni minil mesec, da se ne bi otepala težav,« je pojasnila. »Nikoli ga ne bom nehala piti.«

V letih sem spoznal, da ima sok zelene posebno zmožnost prekiniti škodljive cikle. Ne glede na to, ali je šlo za zasvojenost s hrano, recimo s pecivom, piškoti in čipsom, za prenajedanje na splošno, za uporabo rekreativnih mamil, zdravil na recept, za jezo, kajenje ali kar koli drugega, je oseba najprej izkusila tesnobo ali depresijo. In če človek ni bil tesnoben ali depresiven, je lahko postal takšen zaradi zasvojenosti. Vzorci razmišljanja in čustvovanja, ki so privedli do nekaterih oblik vedenja, ter vedenja, ki so izzvala nekatere misli in čustva, so se lahko zdeli neustavljivi.

Sok zelene je »posegel« naravnost v te cikle in prinesel olajšanje od zasvojenosti, tesnobe in depresije – in to v hipu –, človeku pa je pomagal, da se je spet postavil na svoje noge. Kot vedno so tudi v tem primeru nekateri dvomili. Med predavanji so izrazi na obrazih ljudi pogosto razkrivali njihove misli: Zelena? Kako le? Zelena je vendar ničvredna. Včasih so se ljudje smejali. (To še vedno počnejo, čeprav se je vse težje smejati soku zelene, saj vse več posameznikov javnosti razkriva svoje zgodbe o ozdravljenju.)

Nekateri ljudje, ki so prišli na moja predavanja ali pa so me obiskali v moji pisarni, niso imeli nobene želje, da bi uživali še kakšen drug sok razen korenčkovega. Prav tako so se nameravali še naprej zanašati na zdravila na recept. Drugi so se odprli: »Bolan sem. Prestajam pekel. Danes sem se komaj privlekel sem. Z menoj je tako slabo, da komaj stojim pred vami.« Ena zelena zadeva je bila takrat enaka kot zdaj: ko se nekdo ne počuti dobro, se loti stvari, ki se jih prej nikoli ne bi. »Kaj ste preizkusili?« sem jih spraševal. »Vse. Nič ni učinkovalo. Pripravljen sem poskusiti vse,« so odgovarjali. Zato sem jim predlagal sok zelene. »Prav, pa sok zelene,« je odvrnila peščica pogumnih duš. »Čeprav se ne zdi, da bi zadeva lahko učinkovala, in čeprav mi okus verjetno ne bo všeč, bom poskusil.«

Človekova želja ozdraveti je tako močna, da ljudje premagajo sleherno oviro, preizkušajo možnosti zunaj ustaljenih okvirov in se zatečejo celo k alternativnemu zdravljenju, ko iščejo to, kar bi jim prineslo dejansko olajšanje. Ljudje, ki so zares preizkusili sok zelene, so pridobili izjemne koristi. Tisti, ki so ravnali po navodilih, ki jih boste našli v tej knjigi, ter se navadili vsako jutro spiti pol litra soka zelene na tešče, so skoraj osupnili, ko so videli, kako zadeva vpliva nanje.

Končno se jim je začelo izboljševati zdravje, počutili pa so se bolje, kot so menili, da je sploh mogoče. Sok zelene je ostal skrivno zdravilo, ki sem ga priporočal leto za letom. Konec devetdesetih let dvajsetega stoletja je ta sok pomagal že več tisoč ljudem. Vplival je na sleherni simptom, stanje, bolezen ali motnjo. Nikoli ni razočaral.

Povzeto iz knjige Sok zelene >>

Ali ti je bil članek v pomoč?

IZPOSTAVLJENA STORITEV

PONUDBA TRGOVINE DUHOVNOST

Izpostavljeni svetovalci

Žarek, Helena Cesar s.p.

Žarek, Helena Cesar s.p.

Ni Komentarjev
Aleksandra Winkler Drole

Aleksandra Winkler Drole

Ni Komentarjev
Edita Tomič

Edita Tomič

Ni Komentarjev

Zadnji članki

Kanalizirana sporočila zvezdnih duš, 1. del

Kanalizirana sporočila zvezdnih duš, 1. del

Upasaka 2: Kje reševati problem

Upasaka 2: Kje reševati problem

Numerološka napoved 7. 5. 2021

Numerološka napoved 7. 5. 2021

Čustva kot poglaviten notranji vzrok bolezni

Čustva kot poglaviten notranji vzrok bolezni

Sporočilo akaških zapisov 7. 5. 2021

Sporočilo akaških zapisov 7. 5. 2021

SPOROČILA VESOLJU

0
Deli to s prijateljem