Hafis, katerega pravo ime je Šems ed-Din Muhamed (1320 – 1389), velja za največjega lirskega pesnika v perzijskem jeziku. Hafisov Divan (zbirka pesmi) je klasika sufijske literature.
Za milijone ljudi po svetu Hafisove pesmi niso “klasična literatura” iz oddaljene preteklosti, temveč dragocena modrost in humor ljubega in tesnega prijatelja. Posebno darilo tega prijatelja je poezija, ki na lahkotno igriv, a hkrati globok način slavi vsak najmanjši izraz ljubezni v vesolju, opeva svobodo in nenehno spodbuja naše srce, naj zapleše.
Njegova poezija je poezija mistične poti ljubezni – notranjega potovanja, v katerem ljubezen in radost raztopita osebnostne meje in omejitve ter se zlijeta v širši proces rasti in preobrazbe. Na tej poti postane človeška ljubezen božanska ljubezen, osebna sreča božanska radost in blaženost. Zaljubljenec se na koncu poti stopi z izvorom in ciljem vse ljubezni, ki ga Hafis imenuje Božanski Ljubljeni Prijatelj.
Naj njegovi citati pobožajo vašo dušo in vas navdihnejo, da vidite življenje in sebe v njem v drugačni, bolj čudoviti luči:
“Naučil sem se, da bo vsako srce dobilo tisto, za kar najbolj moli.”
“Ljubezen je podprla Hafisa tako popolno, da se je pretvoril v pepel in me osvobodil vsakega koncepta in slike, ki ga je moj um kdajkoli poznal.”
“Ti si Bog, ki se skriva pred samim seboj.”
“Dragi, pazite se majhnih bogov, ki jih ustvarijo prestrašeni ljudje, da si prinesejo anestetično olajšanje svojih žalostnih dni.”
“Samo sedi tam, ne delaj nič, samo počivaj. Saj tvoja ločitev od Boga, od ljubezni, je najtežje delo na tem svetu.”
“Sedaj je čas, da spoznaš, da je vse, kar storiš, sveto. Zakaj ne bi, sedaj, vzpostavil trajno premirje med tabo in Bogom? Sedaj je pravi čas, da razumeš, da so bile vse tvoje ideje o dobrem in slabem le otroški učni pripomočki, ki jih pustiš ob strani, ko lahko končno živiš odkritosrčno in z ljubeznijo.”
“Prvič, ko sem slišal tvoj smeh, dragi romar, sem vedel, da ne bo dolgo, ko te bom vrnil Bogu.”
“Celo po vsem tem času sonce nikoli ne reče zemlji, da je njegova dolžnica. Poglej, kaj se zgodi ob taki ljubezni – razsvetljuje celo nebo.”
“Posadi tako, da bo tvoje lastno srce zraslo. Ljubi tako, da bo Bog pomislil: ‘Imam sorodnika v tem telesu. Moral bi začeti vabiti to dušo k sebi na kavico.’ Poj, ker je to hrana, ki jo naš prestradani svet potrebuje. Smej se, ker je to najčistejši zvok.”
“Drži se vsega, zaradi česar si vesel, da si živ.”
“Strah je najbolj cenena soba v hiši. Rad bi te videl živeti v boljših pogojih.”
“Ljubezen nam včasih želi narediti veliko uslugo: držati nas z glavo navzdol in stresti ven vse nesmisle.”
»Nihče, niti Hafiz, ne more z besedami opisati Velik Misterij. Nihče ne ve, v kateri školjki se skriva neprecenljiv biser.«
»To nebo, kjer živimo, ni namenjeno temu, da si polomite krila. Zato ljubite, ljubite, ljubite.«
