Ko sem bila še gimnazijka, smo se pri psihologiji učili, da obstajata zunanja in notranja motivacija. Da je zunanja tista, ki prihaja od zunaj, torej od nekoga ali nečesa izven nas, notranja pa tista, ki prihaja iz nas.
To je le eden od mitov o motivaciji, v katerega sem dolgo verjela in ki mi je oteževal iskanje motivacije za doseganje včasih večjih, drugič pa manjših ciljev. Pogosto sem namreč, tako kot mnogi, ki jih srečujem pri svojem delu, motivacijo iskala zunaj, ne pa znotraj sebe. Nič koristnejša pa nista niti preostala dva mita, ki ju prav tako razbijam v tem zapisu.
1. mit: Obstajata zunanja in notranja motivacija.
Resnica: zunanja motivacija ne obstaja. Vse, kar počnemo, delamo zaradi in za sebe. Delamo tisto, v čemer, na zavedni ali nezavedni ravni, prepoznamo koristi zase.
Glavna dva motiva za naše delovanje sta izogibanje bolečini, neugodju in naporu ter iskanje ugodja in dobrega počutja. V čem bomo prepoznali prvo ali drugo, je seveda odvisno do nas. Tako nekateri v teku prepoznajo ugodje, drugi pa bolečino in neugodje, nekateri v redni zaposlitvi prepoznajo varnost, drugi pa ujetost. Prav to, v čem prepoznamo nekaj dobrega zase, je tisto, kar nas dela tako različne, bodisi ko govorimo o prehrani, športu, odnosih ali čem drugem. Ljudje imamo različne zamisli, kaj je dobro za nas, in te ideje seveda želimo realizirati. To je naš motiv za delovanje, ki torej vedno izhaja iz nas.
2. mit: Če se že na začetku dobro motiviraš, motivacija traja in traja.
Resnica: motivacija pogosto „izgine“, ko naletimo na ovire, zato se je treba motivirati (skoraj) vsak dan. Če želimo ostati motivirani, je treba v motivacijo vlagati.
Motivacija, ki bi trajala tedne in tedne, ne obstaja, razen morda le v primerih, ko na poti do cilja ne naletimo na nobeno oviro, kar pa običajno ni realno pričakovanje. Zato je vsekakor priporočljivo, da si zagotovimo dnevno dozo motivacije. Pri tem lahko uporabimo načine, naštete v naslednjem odstavku in si pomagamo tudi z branjem različnih motivacijskih zgodb in ogledom motivacijskih posnetkov. Najbolje pa je, če poskrbimo kar za razvoj navade samomotivacije.
Strokovnjaki razvojne psihologije in kognitivnih ved so med opazovanjem vedenja dojenčkov prepoznali, da so ti pozornost namenjali dogajanju, ki je bilo ravno prav kompleksno glede na njihovo stopnjo dojemanja sveta. Ta princip je bil pozneje prenesen tudi na področje motivacije, kjer velja, da smo najbolj motivirani za opravljanje tistih nalog, ki jih dojemamo kot ravno prav zahtevne glede na svoje zmožnosti. Če se nam zdi naloga pretežka, se ustrašimo prevelikega truda, ki ga bo treba vložiti, ali tudi neuspeha. Če pa je naloga prelahka, nam ne predstavlja izziva oz. se nam zdi dolgočasna. Ne v enem ne v drugem primeru motivacija za izvedbo ne bo dovolj visoka. Izbira ravno prav zahtevnih izzivov v sozvočju z zadovoljstvom ob uspešno opravljenem izzivu je torej prava kombinacija, s katero bomo vsakodnevno skrbeli za zadostno mero motivacije. Kadar pa je bomo zaradi kakšne ovire potrebovali nekoliko več, jo lahko okrepimo s katerim od drugih naštetih načinov.
3. mit: najprej moram najti motivacijo, nato se bom lotil doseganja cilja.
Resnica: začetna motivacija pogosto pride šele z akcijo.
Čeprav si lahko pri začetni motivaciji pomagamo z različnimi tehnikami, pa tista prava motivacija pride šele z akcijo oz. s tem, ko začnemo opažati pozitivne rezultate svojih aktivnosti. Kar spomnimo se trenutka, ko smo npr. hujšali. Motivacija je z vsakim izgubljenim kilogramom postajala večja. Vsakodnevna akcija v smeri cilja je torej tista, s katero si bomo omogočali zadostno mero motivacije tudi v trenutkih, ko nas bo na poti do cilja pričakala kakšna ovira. Seveda si lahko pomagamo tudi na druge načine, npr. s tehniko NLP Krog odličnosti, z osmišljanjem cilja in iskanjem koristi, ki nam jih bo ta prinesel. Pri tem upoštevajmo tako materialne kot tudi osebne koristi v obliki dobrega počutja, več samozavesti, občutek uspeha in ponosa, pa tudi koristi, ki jih ima doseženi cilj za naše najbližje. A ključna je vsekakor akcija, saj v nasprotnem primeru vse prehitro ostanemo le pri sanjarjenju, ki dolgoročne motivacije ne prinaša.
