5 navad, s katerimi škodujemo partnerskemu odnosu

Partnerski odnos je nekaj, k čemur stremi večina. Pa ne kar h kakršnemu koli. Stremimo h kvalitetnemu, ljubečemu in spoštljivemu partnerskemu razmerju. Pa se v skladu s tem tudi vedemo? Večkrat ne kot ja.

Številna so vedenja, s katerimi razmerju prej škodimo kot koristimo. Če jih uporabljamo dovolj dolgo, preidejo v navado in izbiramo jih, ne da bi se tega sploh zavedali. Zato tokrat na kratko predstavljam 5 navad, s katerimi partnerskemu odnosu škodujemo.

1. Neiskrenost v odnosu

Verjetno ni treba na dolgo in na široko razlagati, zakaj je iskrenost v odnosu pomembna. Poudarila bi le, da je pomembna ne le iskrenost do partnerja ali partnerke, temveč v prvi vrsti do sebe. Pogosto smo neiskreni že v začetku, ko je razmerje še v nastajanju. V glavi si kreiramo sliko idealnega partnerja ali partnerke, odmislimo vse slabosti in se slepimo, da bo tisto, kar nas morda že moti pri partnerju, samo od sebe izginilo. Prepričujemo se, da se bo spremenil, da ga bomo mi spremenili, a vse to ni nič drugega kot laž, ki jo vztrajno ponavljamo sebi v upanju, da se bo uresničila. A se ne bo. Če torej že v začetku vemo, da obstajajo nekatere razlike, ki bi morda znale biti nepremostljive, si jih priznajmo in se o njih s partnerjem pogovorimo.

OGLAS

2. Tekmovanje, kdo se je večkrat prilagodil

Večina ljudi se ne zaveda, da vse, kar počnejo, pravzaprav delajo zase. Tudi kadar ustrežemo partnerju ali partnerki, to naredimo zaradi sebe in ne zaradi njega ali nje. Tako se odločimo, ker v tej odločitvi prepoznamo določene koristi zase, ki pa običajno niso ozaveščene. In prav to je razlog, da imamo občutek prilagajanja in popuščanja. In seveda se nam zdi pošteno, da se v razmerju ne prilagajamo le mi, temveč tudi partner, saj če nas ima rad, kot imamo mi njega, bo to naredil za nas. In tako v mislih naredimo zaznamek vsakokrat, ko smo se prilagodili, in se jezimo na partnerja, če se on ne prilagodi nam. Da to vodi le v obtoževanje in pritoževanje, dve vedenji, s katerimi razmerju ne koristimo, je verjetno odveč pisati.

3. Izogibanje nesporazumom za vsako ceno

Včasih slišim koga reči, da s partnerjem nikoli nista v konfliktu. Zdi se, kot da je to nekaj, s čimer se ljudje pohvalijo, a moram priznati, da sama takšen stavek vidim prej kot opozorilo, da morda ni vse tako, kot bi želeli. Ljudje smo si različni, to je dejstvo. Imamo različne izkušnje, drugačne poglede na svet, različna pričakovanja in prepričanja, zato so nesporazumi neizogibni. Seveda pa je pomembno, da jih znamo tudi ustrezno rešiti.

Zadrževanje svojega mnenja in občutkov z namenom, da se izognemo konfliktu, dolgoročno ni dobra strategija, saj se morda konfliktu s partnerjem res izognemo, ne moremo pa se izogniti konfliktu, ki se bije znotraj nas.

Delček nas, ki pravi, da bi morali svoje mnenje in občutke izraziti, je namreč v nasprotju z delčkom, ki nas prepričuje, da moramo biti tiho. Tako nerešeni notranji kot tudi nerešeni zunanji konflikti pa prinašajo obilico nezadovoljstva in notranjega nemira. Smo v takšnem stanju res dobra družba partnerju ali partnerki?

4. Omejevanje svobode

»Če je nekaj všeč meni, potem moraš to imeti rad tudi ti,« je razmišljanje, ki hitro vodi v omejevanje svobode. Seveda velja tudi obratno, ko se silimo v aktivnost, ki je všeč partnerju, le zato, da bomo skupaj preživeli prosti čas. Slednje je seveda pomembno, a le, če v skupnem preživljanju prostega časa oba uživava. Svoboda je ena od potreb, ki je skupna vsem ljudem in nihče ne mara občutka, da nekdo upravlja z nami ali nas kontrolira. Zato ne preseneča, da se, kadar ta občutek imamo, zelo hitro postavimo v bran. Siliti partnerja, da počne nekaj samo zato, ker je to všeč tudi nam, ali da neko svojo dejavnost opusti, ker mi v njej ne vidimo smisla, bo pogosto močno prispevalo k občutku, da nas hoče oseba, ki naj bi nas sprejemala takšne, kot smo, spremeniti.

Če vas vprašam, ali si želite biti v razmerju z nekom, ki vas želi spremeniti, verjamem, da bo odgovor ne. Si torej res želimo biti oseba, s katero naš partner ne bo želel biti?

5. Samoumevnost razmerja in partnerja

V začetku razmerja nam to še ni samoumevno. Vemo, da se je smiselno potruditi, če želimo, da se bo nadaljevalo. Po določenem času, ko vemo, da smo partnerja ali partnerko že osvojili in on ali ona nas, pa se v nas prikrade občutek, da nam ni treba ničesar več storiti, saj je ljubezen partnerja zagotovljena. S tem so povezana tudi pričakovanja, ki jih gojimo do partnerja ali partnerke in jih seveda nanj ali nanjo tudi naslavljamo.

Kot na primer, pričakujem, da boš trikrat tedensko ti kuhal kosilo, da boš pomagal pri skrbi za hišnega ljubljenčka, da boš plačeval večji delež stroškov, ker imaš večjo plačo itd. Ker to pričakujemo, se nam zdi samoumevno, da bo partner to upošteval in se mu niti ne zahvalimo več, ko to res stori. Zakaj bi se mu, saj je vendar logično, da bo to storil. Ja, morda je logično, a pogosto je ta logika le v naših glavah, medtem ko partner morda razmišlja popolnoma drugače.

A ne glede na to se je smiselno vprašati, kdaj smo mi sami bolj pripravljeni nekaj storiti oz. kdaj se počutimo bolje: kadar nekdo opazi delo, ki smo ga opravili, ali kadar ga ne? Nas res tako veliko stane, če sem in tja partnerju rečemo »hvala, ker si«?

Navad, razmišljanj in vedenj, s katerimi odnosu škodujemo, je še veliko, veliko pa je tudi navad, razmišljanj in vedenj, s katerimi odnos krepimo. A še preden se lotimo teh, je smiselno narediti evalvacijo partnerskega razmerja in najti tiste škodljive navade, ki bi jih lahko nadomestili z novimi. S katerimi? O tem pa v prihodnjem zapisu.